Arbitražno sodišče je po tem, ko je jeseni letos sprejelo tvegano, a razumno odločitev o nadaljevanju dela – kljub hrvaškim očitkom, da je Slovenija glede na razkritja prisluhov pogovora diplomatske dvojice Sekolec-Drenik kompromitirala arbitražni postopek – napovedalo tudi objavo sodbe nekje v sredini leta 2017. Če sodimo po stanju duha in razmislekov med arbitri, kot sta si jih recimo razkrivala prav Sekolec in Drenikova, potem bo razsodba arbitrov nekakšen kompromis oziroma vmesna rešitev med tem, da Slovenija dobi večino Piranskega zaliva z izhodom na odprto morje do točke T, Hrvaški pa bi v »zameno« predvidoma morali odstopiti nekaj suhe zemlje pri zaselkih okoli mejnega prehoda Dragonja ali pa kakšen gozd na Gorjancih okoli Trdinovega vrha.
Takšna razsodba bi bila v Sloveniji predvidoma sprejeta z večinskim političnim in javnomnenjskim zadovoljstvom, predvsem zaradi »zmage« pri psihološko-čustveno najbolj pomembni točki, »delitvi« Piranskega zaliva; vseeno bodo proti arbitražnim sodnikom in našim »nesposobnim pogajalcem« letele tudi zelo ostre puščice prizadetih zaradi izgubljenega ozemlja, predvsem s strani tistih političnih in »strokovnih« krogov, ki bodo na račun te izgube kovali načrtovane dobičke. Na Hrvaškem bo na videz mirneje: vsa politika in javnost bosta soglasno zatrjevali, da jih ta odločitev sodišča, ki zanje ne obstaja in ga ne priznavajo, ne zadeva in da jih razsodba ne zanima. Slednje pa bo, čeprav zveni kot predvidljiva mirna reakcija, vir največjih zaostrovanj.
In kako v tem preseku sploh udejanjiti odločitev arbitražnega sodišča? To je tudi ključna točka, zaradi katere menimo, da bo arbitražna sodba politična zgodba leta 2017. Da se slovenska stran intenzivno pripravlja na dan razglasitve odločitve arbitražnega sodišča, ni skrivnost – o tem je kolegica Meta Roglič v Dnevniku obširno pisala, to je v zadnjem večjem intervjuju priznal in potrdil tudi največji politični (ne)srečnik arbitražne zgodbe, zunanji minister Karl Erjavec. Namigi iz sicer zaprtih krogov pripovedujejo, da te priprave vključujejo tudi analize, kako na dan razglasitve razsodbe domnevno dodeljeno ozemlje tudi »prevzeti«. Kar je po svoje logičen razmislek, zaplete pa se, ker druga stran sodbe ne priznava in se zaradi tega z domnevno »zasedenih« ozemelj ne namerava mirno umakniti. Bomo torej dodeljeno nam zemljiško (morsko?) lastnino »prevzeli« z vojsko in/ali policijo, bomo znova odigrali junij 1991 skozi »spopad« za vsak mejni prehod? Potencialne zaplete v eno ali drugo smer lahko tukaj naštevamo v nedogled, pa verjetno ne bomo dosegli ali izčrpali domišljije tistih, ki takšne morebitne scenarije danes v obeh vladnih kabinetih smrtno resno preigravajo.
Ta arbitražna razsodba pa bo padla v nadvse zanimiv kontekst mednarodnih odnosov, kjer pa je Slovenija, ko bo šlo za izvrševanje razsodbe, na prvi pogled v precejšnji prednosti. Najprej, kot vemo, je »generalni pokrovitelj« tega arbitražnega sporazuma Evropska unija, katere članici sta obe državi; hrvaško nespoštovanje razsodbe po tem sporazumu bi bilo precedenčni izraz nezaupanja do uradnega botra dogovora, Bruslja. Ne glede na notranjo razdeljenost si EU danes ne more in ne sme privoščiti favoriziranja tiste države v sporu, ki se je odločila za nespoštovanje pravnega reda skupnosti. Rusija je zaradi naše pametne politike zadnjih let nedvomno slovenski zaveznik in zaradi številnih napak Zagreba odkrit hrvaški nasprotnik. In ZDA kot prvi spodbujevalec arbitražnega dogovarjanja? Če so Hrvati pri slednjih do novembra letos še smeli pričakovati nenadomestljivo prednost, se je z neizvolitvijo njihove »botre«, predsedniške kandidatke Hillary Clinton – ki je v letih 2009-2010 kot državna sekretarka s pritiskom na tedanjo Pahorjevo vlado Slovenijo prisilila v odmik od nasprotovanja hrvaškemu vstopu v EU in v neposredno bilateralno dogovarjanje o rešitvi spora – razmerje moči spremenilo. Sicer še ne vemo, kakšno je/bo stališče družine Trump do tega vprašanja, si pa ne predstavljamo, da bi novi ameriški predsednik, poročen z damo iz »bjutiful kantri« Slovenije, v tem sporu intimno favoriziral Hrvaško.
Hrvaška je torej z mednarodnopolitičnega vidika pri potencialnem (ne)spoštovanju arbitražne razsodbe o meji s Slovenijo in njenem (ne)izvrševanju povsem osamljena, brez pravih zaveznikov. Se je v teh okoliščinah sploh mogoče postaviti proti mednarodnemu pravnemu aktu z jasnimi izvedbenimi ukrepi in posledicami? Gledano skozi slovenske oči bi, če uporabimo izrazje iz obdobja pred natanko četrt stoletja, smeli zapisati, da zunanje okoliščine slovenskemu »prav« niso bile še nikoli tako zelo naklonjene kot v letu 2017. Spet bo samo od nas odvisno, kako jih bomo znali unovčiti. Pri tem smo bili v novejši zgodovini doslej kar uspešni, čeprav smo zato tvegali tudi kako leto nevarnega življenja.
