Milan Brglez: Koalicija lahko zruši samo sebe, ne more pa je zrušiti opozicija

Leto dni kasneje je pred vladno obravnavo spet predlog, s katerim bi Slovenija zaprla meje pred begunci, tokrat s spremembo zakona o tujcih. Brglez napoveduje, da tudi tokrat ne bo mižal: če bo v parlament prišel zakon, ki ne bo skladen z ustavo in mednarodnim pravnim redom, bo storil vse, da bo tak postal. Če mu to ne bo uspelo, bo pritisnil tipko proti, še prej pa bo javno pojasnil svoj glas. Ko gre za človekove pravice, se ne smemo spraševati, ali je nekaj popularno ali ne, poudarja.

Sicer pa podpredsednik SMC Milan Brglez meni, da bo sedanja koalicija obstala. Tudi zato, ker ji prvak SDS nenehno napoveduje skorajšnji konec. Janez Janša namreč ohranja obstoječe razmerje v političnem prostoru in v SDS.

Počival bom. Doma.

Krivica je bila pred letom dni enaka kot letos, smo pa tedaj vzpostavljali nov državni praznik, dan suverenosti, in o tem, ali uvesti nov prosti dan ali ne, v SMC nismo razmišljali. Zdaj smo ljudem vrnili tisto, kar jim je bilo treba vrniti. Nismo več v obdobju, da bi potrebovali takšno varčevanje.

Seveda, in to sem že večkrat priznal.

Na neki način ste opisali razpoloženje poslancev SMC pred mesecem dni. Tudi zaradi tega jim je bil predlog o 2. januarju kot dela prostem dnevu zelo všeč.

... da popravimo katero od napak, ki jih je v svojih odnosih z drugimi naredila druga veja oblasti.

Glede na tip vlade zaporedje dogovarjanja s sindikati ni bilo ustrezno. Zdaj se je vse uredilo, kar je čudovito. Tedaj pa ni kazalo tako.

Presodili so, da si jo očitno lahko privoščimo. Je pa zanjo odgovorna vlada, in ne državni zbor.

Del izračunov je povezan s tem, da se bo nekaj denarja, ki bo odšel iz državne blagajne, vanjo vrnilo. S spodbujanjem potrošnje se namreč krepi gospodarska rast. Seveda pa se ne sme pretiravati. Prav tako se uveljavlja drugačna filozofija: v preteklih letih je bila ta zgolj varčevalna, zdaj se poskuša nekoliko zajadrati na obstoječih valovih ter izkoristiti gospodarsko in drugo ugodno situacijo. Obstaja pa ogromno neznank in ni mogoče vnaprej vedeti, kako se bodo stvari obnesle.

Ne gre za predvolilno filozofijo. Treba je spodbujati tisto, kar je dobro. Pozitivni gospodarski kazalniki vzbujajo pri ljudeh optimizem in na tem optimizmu je treba graditi.

Najverjetneje so ti mošnjički že obstajali, so pa bili dobro skriti.

Prehod s filozofije enega ministra na filozofijo drugega ministra ni bil nepomemben. Konec koncev pa je treba razumeti tudi notranjo koalicijsko dinamiko.

Dokler ostanemo znotraj fiskalnih omejitev, se tega ne bojim. Če bi šli prek njih, pa bi me moralo skrbeti, saj bi ponovno tvegali, da bi nas kdo nadziral tam, kjer ni treba.

Osebno počutje ni nekaj, o čemer bi politik veliko razpravljal. Vsekakor poskušam narediti vse, da bom lahko še naprej predaval o evropskem varstvu človekovih pravic. Naj ponazorim. Prvo predavanje v lanskem študijskem letu sem imel dan po tem, ko smo v državnem zboru sprejemali zakon o mednarodni zaščiti. Ker je bilo besedilo, ki smo ga sprejeli, skladno z ustavo in mednarodnim pravom, sem lahko še naprej predaval ta predmet. V nasprotnem primeru me ne bi bilo v predavalnico.

Če ne bi naredil vsega, da je bil sprejeti zakon o mednarodni zaščiti usklajen z mednarodnim pravom, tega predmeta ne bi več mogel predavati. Na vso srečo je bila takrat ta uskladitev uspešna.

Če ne bo skladen z njima, bom storil vse, da bo tak postal. Če mi to ne bo uspelo, bom glasoval proti zakonu.

V predavalnico ne bi smel iti, če bi glasoval za sporen zakon.

Ne vem, katera verzija zakona bo prišla v državni zbor. Osnutki, ki sem jih videl doslej, pa so zelo blizu tem navedbam.

Edina situacija, ki po naši ustavi poleg vojne omogoča začasno ukinitev določenih človekovih pravic, so izredne razmere, nekaterih pravic pa ni mogoče nikoli odpraviti, niti v vojni ne. Pravico do azila je mogoče ukiniti zgolj v izrednih razmerah, nevračanje beguncev pa spada v korpus tistih pravic, ki jih ni mogoče nikoli odpraviti, saj je povezano s prepovedjo mučenja in nečloveškega ravnanja.

Obstajata dva razloga. Prvi je, da imamo sicer zelo lepo ustavo, postopki pa niso bili dorečeni, zato zelo pogosto tavamo v temi. To še zlasti občutim na funkciji, ki jo opravljam. Drugi razlog je vztrajanje pri določenih rešitvah, ki so med ljudmi v sedanjem času bolj zaželene. Toda ko gre za človekove pravice, se ne smemo spraševati, ali je nekaj popularno ali ne. Z ustavo se ne moremo pogajati. Če bi zadeve postavili zunaj njenega okvirja, bi delali neko drugo državo, ki bi imela drugačno filozofijo, kot jo ima sedanja.

Težko bi rekel, da to želi, je pa prepričana, da mora na svojem področju narediti vse, in ne upošteva širšega, tudi mednarodnopolitičnega konteksta. Res pa je, da je reševanje begunske problematike v celotni Evropski uniji shizofreno in da so stvari začele nekoliko delovati šele, ko smo vzpostavili kanale sodelovanja med posameznimi državami.

Dejstvo je, da se zakonodaja sprejema v parlamentu in da so bili dosedanji poskusi, ki so šli zunaj ustavnega okvirja, na koncu postavljeni znotraj njega. Ne moreš pa nikoli vnaprej reči, kako se bodo stvari iztekle. Konec koncev o takšnih zadevah razsoja ustavno sodišče, če to ni dovolj, pa evropsko sodišče za človekove pravice.

Pri prvem branju gre zgolj za obravnavo osnutka besedila, kar pomeni, da poslanci posameznih členov in utemeljitev ne spreminjajo. V drugem branju se nato preverja vsak člen posebej, z amandmaji jih je mogoče popraviti in spraviti znotraj ustavnih okvirov. Če predlog, ki ga je predložila vlada, parlament v prvem branju zavrne, ji s tem skorajda izreče nezaupnico. Zato ga poslanci v tej fazi praviloma vedno potrdijo, pri nadaljnji obravnavi pa poskušajo narediti tisto, kar mislijo, da je prav. Konec koncev je zakonodajalec državni zbor, in ne vlada.

Pri spornih členih bodo gotovo vloženi amandmaji. Sicer obstaja tudi človekova pravica do varnosti, a v primeru, ko gre za osebno varnost. Drugi vidiki varnosti niso na isti stopnji, kot so človekove pravice. Naša ustava je postavljena tako, da so v ospredju človekove pravice, nato pa pride na vrsto država; vključno s koncepti, ki so z njo povezani. V prejšnjem sistemu je bilo ravno obratno.

Ta meja se zgodovinsko spreminja in je odvisna od družbenih bojev. Mislim, da lahko tudi v sedanji situaciji najdemo neko ravnotežje med poseganjem v pravice zaradi varnosti na eni strani in ohranjanjem človekovih pravic, torej tudi določene stopnje zasebnosti, na drugi. Sum pa vsekakor ne more biti dovolj velik razlog za poseganje v človekove pravice.

V politiki sem doživel že marsikatero razočaranje – eno od njih je povezano prav z omenjenim ravnanjem ljudi. Zavedam pa se, da je treba strahove ljudi odpravljati tako, da z njimi vzpostaviš neposreden stik in jim prisluhneš. V nasprotnem primeru ostane zgolj strah in v imenu strahu so ljudje pripravljeni marsikaj narediti. Tudi stvari, katerih posledic se ne zavedajo.

Ne. Ko sem šel v politiko, si nisem predstavljal, da bomo soočeni z izzivi, ki so lahko tako usodni za prihodnost države. Če bi naša opcija naredila korake, ki bi bili preveč restriktivni ali bi pomenili odstopanje od protifašističnih temeljev Evrope, bi bilo to zelo, zelo težko popraviti.

Vsekakor ima večjo odgovornost, da ne zbezlja, tako kot je zbezljal drugi del Evrope.

Evropa izgublja svojo vest. Vest Evrope je Svet Evrope oziroma evropsko sodišče za človekove pravice, vse več tudi zahodnih držav pa odločitev tega sodišča ne spoštuje. Na srečo med njimi ni Slovenije. Naša država poskuša izpolniti njegove razsodbe, hkrati pa ne želimo ponoviti zgodb, kakršna je bila na primer zgodba z izbrisanimi, ko je treba reševati stvari za dvajset let nazaj, trpljenja ljudi pa ne moreš nikoli v celoti popraviti.

To ni dovolj. Takšne zveze vedno potrebujejo neko vezivo. Vprašanje človekovih pravic na ravni Sveta Evrope je vprašanje minimalnih skupnih standardov, torej najmanjšega skupnega imenovalca.

Že sama omemba besede federalna pomeni mahanje z rdečo cunjo pred bikom; ne samo pri nas, temveč tudi v številnih drugih državah. Vsekakor je treba Evropsko unijo utrjevati in širiti, bojim pa se, da prihodnje leto, ko bodo v številnih pomembnih državah članicah volitve, kakšnega napredka na tem področju ne bo.

Zdravstvena reforma je eden njenih osrednjih projektov, bodo pa jo ljudje najbolj občutili. Tako v primeru, če nam bo uspelo, kot tudi, če nam ne bo.

Zdravstvena reforma bo lahko uspešna, če bodo pomembni akterji – zlasti zdravstveno ministrstvo in zdravstvena zavarovalnica – igrali isto igro. Če je ne bodo, možnosti za uspeh ni.

Glede na to, koliko pomoči je bila ministrica deležna pri pripravi zdravstvene zakonodaje, mislim, da je situacija zdaj boljša, kot je bila v času prejšnjega vodje zdravstvene zavarovalnice Sama Fakina.

Če hočemo, da bo zdravstvena reforma vsaj do neke mere izpeljana, nam ne preostane nič drugega, kot da podpremo ministrico Kolar-Celarčevo. Kakršnakoli drugačna odločitev bi pomenila, da smo se že predali.

Da. Premier Cerar ima dva ključna projekta: eden je drugi tir, drugi pa zdravstvena reforma. Narediti mora vse, da bo zadeve premaknil z mrtve točke.

Mislim, da v SMC lobijev na zdravstvenem področju ni. Dejstvo pa je, da je v zdravstvu zelo veliko akterjev in da je zelo težko stvari premakniti, če delaš proti volji vseh.

Recimo, da imajo nekateri akterji na zdravstvenem področju večjo podporo v drugih koalicijskih strankah. V SMC podpiramo ministrico.

Najverjetneje je gospod Možina kateri drugi politični opciji bližje kot nam.

Z njo bi predvsem izpolnili dano zavezo, da bomo skrajšali čakalne vrste. Te so problem in njihovo skrajšanje bi vsi opazili. Dobri gospodarski kazalniki so zelo abstraktna zadeva, rešitve v zdravstvu pa bi bile zelo konkretne.

Seveda. Na zdravstvenem področju je treba omeniti še ministričino odločno vztrajanje pri javnem zdravstvu. Pri tem ima sicer podporo znotraj koalicije – vsaj na načelni ravni, pri konkretnih zadevah pa je nekoliko drugače. Tako so se razlike na primer pokazale pri zakonu o lekarniški dejavnosti.

Problem največje koalicijske stranke je, da običajno pokasira vse negativno, ker pač mora slediti glavni liniji v vladi. Ker pa je končni razplet odvisen od nje, odločitve spreminja hitreje kot druge stranke in je to tudi bolj opazno. Noben ukrep ne more biti izpeljan, če se največja stranka s tem ne strinja, razen v primerih, ko poskušajo vsi drugi v parlamentu glasovati proti SMC. Zadnje takšno glasovanje je bilo glasovanje o predlogu sodnega sveta za imenovanje Aleksandra Karakaša za vrhovnega sodnika. Na koncu je bila zgolj SMC tista, ki je poskušala ravnati odgovorno.

Po ideološki opredelitvi je SMC socialno-liberalna stranka. Torej ni klasična liberalna stranka, ki bi prisegala zgolj na trg, nikakor pa ne želi biti neoliberalna stranka. Socialni del je pomemben in morda ga najbolj nazorno pojasnjuje naš prispevek k vpisu vode v ustavo. Pomembno je, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države. Nihče si jih ne sme lasti: niti država niti korporacije. Če obstaja višek virov, pa je te mogoče tržiti, saj so lahko tudi strateška dobrina.

V samem izhodišču naše vizije razvoja države je pravna država. Veste pa, kakšen vik in krik zganjajo nekateri pri tem vprašanju in kako daleč od pravne države smo po javni percepciji – tudi zaradi delovanja nekaterih sil v našem političnem prostoru. Pomemben poudarek naše stranke so človekove pravice, kjer pa za uskladitev stališč potrebujemo nekaj več časa. Še zlasti imamo težave pri razumevanju manjšin, a smo na koncu doslej še vedno sprejeli pravilno odločitev.

SMC je stranka, ki je nastala relativno hitro in torej potrebuje več časa za notranje usklajevanje. Poleg tega gre za veliko stranko, znotraj katere je potrebno več dogovarjanja kot pri stranki oziroma zvezi, ki ima šest poslancev. Pritiski in prehitevanja nikomur ne koristijo, saj brez glasov SMC takšnih zakonov ni mogoče sprejeti. Sicer pa se je v opoziciji veliko laže poenotiti, saj lahko v takšni vlogi predlagaš tudi nemogoče stvari.

To pomeni, da bo ta obstala.

Ohranja obstoječe razmerje v političnem prostoru in v SDS.

Saj se tudi zdaj pojavljajo. Primčevo Gibanje za otroke in družine je v številnih pogledih bolj desna stranka, kot je SDS. Tako desna, da celo nasprotuje nekaterim načelom in vrednotam, ki jih varuje slovenska ustava.

Upam, da takšna kombinacija v parlamentu ne bo nikoli dobila ustavne večine. Zavedam se namreč, da se desnica ni sposobna samoomejiti. Levica se je to doslej še vedno bila.

Če lahko to napove Ljudmila Novak, najverjetneje lahko to rečemo tudi mi.

Koalicija je toliko trdna, da lahko zruši samo sebe, ne more pa je zrušiti opozicija.

Razmerja sil v koaliciji poznate. Mislim, da je Karl Erjavec sam ne more zrušiti – strinjati se mora vsaj še enajst njegovih poslancev. To pa vendarle ni tako preprosto.

Razen tisti, ki volitve kar naprej kliče, verjetno ne.

Morda bi bil po njih, če bi zmagal, nekaj časa na čelu svoje stranke trdnejši.

V naslednjem letu čaka državo še kar nekaj pomembnih projektov in bilo bi zelo neodgovorno, če ne bi imeli delujoče vlade.

Ja. Iskreno upam, da bodo kandidati čim boljši in da bo predsednik države Borut Pahor, če bo ocenil, da na listi manjka kdo od zelo kakovostnih pravnih strokovnjakov, tega nagovoril h kandidaturi.

Predvsem je pomembno, da so ustavni sodniki pokončni ljudje in da so na ustavnem sodišču zastopani posamezni vidiki prava. Da torej sodniki, ki so strokovnjaki za kazensko pravo, gospodarsko pravo, mednarodno pravo, evropsko pravo, ustavno pravo…, dobijo v razpravah, ki se nanašajo na njihovo področje, večjo težo.

Funkcijo predsednika državnega zbora nameravam še naprej opravljati stoodstotno. Tisto, kar ta trenutek vem, je, da bom razpisal volitve predsednika republike. Nisem se še odločil, kdaj jih bom razpisal, je pa ta odločitev v moji pristojnosti. Drugo prepustimo času. Mislim, da sem na sedanji funkciji tako za SMC kot za koalicijo pomembnejši, kot bi bil na tisti drugi, z odhodom na katero bi se me morda kdo hotel znebiti.

Se vam zdim šleva oziroma človek, ki beži pred izzivi? Prej obratno. Rad se spopadam z njimi. A kot sem dejal: sem predsednik državnega zbora in to funkcijo želim opravljati še naprej v korist ljudi. Torej trenutno nimam časa za volilno kampanjo.

To so pričakovane zadeve. Pogoji zanje so zdaj lažji, kot so bili na začetku mandata. SDS ima sicer premalo poslancev za sklic izrednih sej, odkar imamo nepovezane poslance, ki ji pri nekaterih zadevah pomagajo, pa je lovišče odprto.

To je težko vprašanje in o njem še nisem razmišljal. Verjetno bi politiko zapustil, če bi absolutno zmagali tisti, ki jih skrbijo zgolj njihovi interesi. Drugače pa na aktualni funkciji ni počitka in se grem politiko na polno, vsak dan.