Penina je vino za vsak dan, ne le za novo leto

Miran Sirk (Bjana)

Generalno gledano se slovenske penine v 20 letih žal niso kaj dosti spremenile. Povprečni slovenski pivec penin ima še vedno najrajši sladkorne penine. Prihodnost je na strani nas, pridelovalcev suhih penin. Če bi v tujino prodajali sladke penine, ne bi prodali nič. Razviti trg hoče suhe, vedno bolj suhe penine. V Italiji je zdaj moda penin brut zero, kar pomeni suhe penine popolnoma brez sladkorja.

Od kod izvira ta ljubezen do sladkorja, ne vem. Rekel bi, da od zaostalosti, saj ljudje na tem področju niso izobraženi. Večina jih misli, da gre pri polsuhih ali polsladkih peninah za naravne ostanke sladkorja, pri suhih peninah pa mislijo, da gre za kislost. Popolnoma napačno razmišljanje. Suha penina je prav tako harmonična, ampak jo je težje narediti. Slovenskega potrošnika je težko prepričati in izobraziti, da bi pil stvari, ki sodijo v resne sfere penin. Ali ima rad aromatične zadeve z dodatkom umetnih arom ali okus po breskvi oziroma jagodi. Samo na trtah ne rastejo breskve, niti jagode.

Eden od razlogov je gotovo poplava penin iz Štajerske, ki ne dosegajo visokih cen, zato jih ljudje kupujejo in potem mislijo, da gre za prave penine. Štajerci so na področju penin zaostali, to si upam javno trditi in ni me sram tega povedati. Tako je na žalost res.

Generalno gledano je na svetu najtežje prodajati peneča se vina, ker obstajata samo dve kategoriji. Ena je nedotakljiva sfera šampanjcev in druga je prosecco, ki je ekonomsko zelo dostopna in kamor nas poskušajo pridelovalce penečih se vin potisniti zaradi nizkih cen. Ampak čas dela za nas. Dvesto let je na svetu obstajalo samo eno peneče se vino, in to je bil šampanjec. Drugih ni bilo. Pred sto leti so se začela pojavljati prva peneča se vina, narejena po charmat ali tankovski metodi. Pred 40 leti se je začela zgodba v Franciacorti, izjemno uspešna zgodba klasičnih penin v Italiji. Tudi mi bomo prišli na vrsto.

Vedno več bo penečih se vin, vedno manjši bo vakuum med šampanjci in proseccom in vedno več bo izvrstnih avtohtonih vin, ki bodo bolj silili navzgor s cenami proti šampanjcu. Prav na tak način si utrjujejo pot angleška peneča se vina. Ve se, zakaj. Zaradi kakovosti in ker so angleška. Angleški pivci so pripravljeni plačati več za domača vina. Sam bi se šel ubit, če bi bila moja peneča se vina enaka šampanjcem. V mojih vinih se morajo izraziti Brda. V kozarcu moraš začutiti briško zemljo, ne šampanjsko.

Zelo dvomim. Z vsakim vinom, s katerim sem prišel na trg, sem hotel doseči tudi nekaj edukativnega učinka. Če smo leta 1993 prišli na trg kot prvi z brut različico, smo leta 1994 naredili že couvee prestige, ki je bila prva gastronomska penina, ki je bila namenjena pitju ob hrani in ne samo pokanju za rojstni dan in novo leto. Leta 1997 smo dali na trg popolnoma suho penino brut zero, leta 1998 pa brut rose, ki je bil prvo peneče se suho vino rose v Sloveniji. Do takrat je vladalo mnenje, da imajo ženske rade sladko, kar sploh ne drži. S tem suhim rosejem imamo velik uspeh in večina odjemalcev je prav žensk.

Penina je vino za vsak dan, ne samo za novo leto in poroke. Pije se, ko imaš čas, ko se sprostiš in ko se želiš malo pocrkljati.

Miha Istenič (Penine Istenič)

Slovenci smo poleg francoskih šampanjcev, italijanskega prosecca in španske cave bolj lokalni proizvajalci. Res je, da naše penine izvažamo v 22 držav, ampak gre za butične količine. V Sloveniji vsi skupaj naredimo toliko, kolikor kakšna velika klet proda 1. januarja. Tuje trge iščemo zaradi tega, ker v Sloveniji dejansko vlada cenovna vojna. Konkurenca iz Štajerske se tolče med seboj in so tako zbili cene, da potrošnik lahko v tem uživa. Dokler so bile na trgu tuje zadeve, ki so bile poceni, so rekli, da je to zanič. Zdaj pa domači proizvajalci na trgu nastopajo zelo agresivno in so cene prišle že do bizarnih 3,5 evra za peneča se vina v široki potrošnji.

Problem je v tem, da je v rangu kakovostnih penin zelo malo ljubiteljev. Gre bolj za same vinarje, ki razumejo, za kaj gre, in ozek krog ljudi, ki bi jih lahko, če malo parafriziram, spravili v en avtobus. To je problem. Pri nas ni kritične mase.

Dvajset odstotkov segmenta pri nas je penin, ki so višje kakovosti, 50 odstotkov gre v splošno potrošnjo, pri čemer gre za slajše in cenovno dostopnejše zadeve, s katerimi konkuriramo v trgovinah in diskontih s tujimi penečimi se vini, preostalo gre v izvoz. Prav zdaj ob koncu leta nam je uspelo na Kitajsko spraviti še en velik zabojnik blaga. To nas rešuje. Tudi kolegi, s katerimi se pogovarjam, imajo podobne težave.

Gre za to, da smo v Sloveniji že zgodovinsko navajeni na slajše penine, s katerimi smo si na neki način ustvarjali ugodje in udobje, ki ga pri nas ni bilo. To ugodje ustvarja sladkor. Kolegi iz Radgone, ki so še vedno vodilni v proizvodnji penečih se vin, so ta stil spromovirali in prišel je v genski zapis naroda. Me pa preseneča, da veliko ljudi, ki dnevno konzumirajo peneča se vina, kljub vsemu ne naredi koraka naprej. Še vedno spijejo veliko slajših penin.

Že vso kariero se borim, da bi promoviral penine, a verjetno bom šel prej v pokoj, preden bo povprečen Slovenec začel piti kakovostne suhe penine. Med ljudmi, ki nimajo afinitete in stalne težnje po tem, da hočejo v življenju pokusiti kaj več, bo težko in se bojim, da bo pitje suhih penin bolj omejeno na subkulturo.

Pred tridesetimi leti se je takoj, ko so se ugasnile sveče, že začelo praznovati novo leto. Vsi so pili in hodili naokrog. Zdaj se dela do konca, a se vseeno pozna, da so darila, da je božič in da se nazdravlja. A pravo obdobje za pitje penin je poletje, ker je bistvo penine svežina in eleganca. Poletje traja tri mesece, novo leto pa je vezano na dva dogodka.

Klavdija Topolovec Špur (Radgonske gorice, d. d. )

Še pred 30 leti je bila proizvodnja penin na dokaj nižji ravni pa tudi ljudje so bili bistveno manj izobraženi o peninah, kot so zdaj. To se je kazalo pri okusu potrošnikov, saj so prisegali na slajše penine kot večina v vzhodnoevropskih državah. Še danes je tako, da bolj ko gremo proti zahodu, bolj se pijejo suhe penine. Je pa že opaziti, da so tudi v Sloveniji že začeli posegati po suhih ali celo brut peninah. Kultura pitja penin se je dvignila.

Da, še vedno je prodamo dober milijon steklenic. Osnovni razlog je ta, da gre za svežo sadno različico penečega se vina. Če gledamo globalno, nasploh narašča potrošnja svežih sadnih penin. Najbolj se to vidi v primeru prosecca, ki je postal izredno priljubljeno peneče se vino. Zlate penine, ki je suha, prodamo 70 odstotkov manj kot srebrne.

Da, velika večina. Nekaj prodamo še na Hrvaškem in v Srbiji.

S srebrno polsuho penino ne hodimo na tekmovanja. Doma smo na ocenjevanjih dokaj uspešni, v minulih letih smo dobili tudi nekaj nagrad na mednarodnih ocenjevanjih z brut zlato penino. S specifičnimi peninami lahko mirno konkuriramo najboljšim tujim peninam.

Mislim, da v obdobju prihodnjih desetih let ne. Po eni strani vsa stroka govori o brut penečih se vinih, potrošniki pa še vedno posegajo po slajših vinih. Se pa okus potrošnika spreminja. Več ko okušaš penečih se vin, bolj se ti izostri okus in začneš posegati po bolj suhih peninah. Marsikdo reče, nekoč smo pili samo sladko penino, zdaj je ne morem več niti pokusiti. Brut penin se tudi ne naveličamo in jih lahko popijemo več.