Mladi imajo veliko pomanjkanje kinestetičnih izkustev. Starši smo od njih odtujeni, vrstniki pa so vsak v svojem (digitalnem) svetu. V mestih je to še bolj izrazito. Otrokom najbolj manjka prav izkustvenega učenja. Kako priti do znanja, danes sploh ni vprašanje, pač pa je vprašanje, kako priti do izkušenj oziroma kako to znanje implementirati. Tukaj potrebujemo revolucijo. Vloga učitelja v taki obliki, kot jo poznamo, je preživeta. Glede na to, da je znanje dostopno praktično ves čas in od koderkoli, bi morali otroke predvsem naučiti, kako naj se učijo. Na novo je treba definirati vlogo učitelja. Učitelj, ki ima življenjsko modrost, naj bo šolarjem predvsem mentor ali moderator, usmerjevalec učnega procesa. In tako bo nastal prostor za to, po čemer vsi tako hlepimo – za vzgojo za življenje.
Starši bi torej morali bolj zaupati učiteljem?Družba je v prelomnem obdobju. Še vedno namreč menimo, da ne smemo posegati v delo drugega. Tako silosno razmišljanje »mi smo šola, vi ste starši« ni produktivno. Veliko dela in dialoga nas čaka. Kjer dialoga ni, ni čudno, da starši grozijo učiteljem ali pa da prihajajo na govorile ure z odvetniki. Družba mora spoznati, da otrok ni last staršev in ne pripada njihovim ambicijam, pač pa je predvsem svoj in del širše družbe. V življenju mladih imajo tudi drugi ljudje pomembno vlogo, stari starši na primer, ali pa trenerji, ki so jim v večini primerov mentorji.
Podjetnik Dušan Olaj meni, da so mladi premalo podjetni, ker niso eksistenčno ogroženi, ker bo tako ali drugače nekdo poskrbel zanje… Kako jim torej zbuditi željo po večji neodvisnosti in odgovornosti za samega sebe?Dokler mladež čuti, da ima doma potuho, bo doma tudi ostala. Zato je odgovornost staršev, da jih odrivajo od sebe. Človek se ne uči in ne razvija, če mu je udobno. Prava starševska ljubezen je, da otroka porineš od sebe in mu daš vedeti, da ga boš podprl, ko te bo potreboval, da je pod njim varovalna mreža. Tako se otrok tudi nauči hoditi in pozneje voziti kolo. Otroka moraš spustiti, drugače se ne bo sposoben sam pobrati, ko bo padel.
Kje in kdo naj začne spremembe?Večina ljudi o spremembah sploh ne razmišlja, slovenska družba pa se vede, kot da mladih ni. Ko spremljam medije, se zdi, da govorimo samo o upokojencih in staranju družbe, nič pa o problemih mladih in medgeneracijskem povezovanju, ki je odgovor na izzive zaradi demografskih sprememb. Torej se sploh ne ukvarjamo s tistimi, ki naj bi v prihodnosti skrbeli za nas. A tudi oni si bodo morebiti zatiskali oči pred nami tako, kot si mi zdaj zatiskamo oči pred njimi, češ saj to ni moj problem. Po napovedih bo prihodnje leto eksplozija novih delovnih mest, a ne vem, na podlagi česa so te napovedi dane. Poleg tega kadroviki iščejo predvsem ljudi z izkušnjami, v mladih pa sploh ne prepoznajo prednosti. Ne zavedajo se svoje družbene odgovornosti, da morajo mladim dati priložnost. Večina jih zamahne z roko, češ kdo pa se bo ukvarjal še z njimi. Namesto da bi jih vzeli v svoje delovno okolje in jih usposobili.
Naše izkušnje v Steklarni Hrastnik so super. S svojo odprtostjo in novimi znanji se mladi smelo lotijo izzivov in se ne ustavijo tam, kjer se večina zaposlenih. Poiščejo ljudi in brez zadržkov navežejo stik, ne glede na to, kako velika avtoriteta je na drugi strani, tudi v tujini. Na stvari gledajo z drugega zornega kota, zato najdejo rešitve, na katere prej sploh nismo pomislili, in kar je ključno, večina jih želi nekaj narediti. Če jim ne daste izziva oziroma v zadevi ne vidijo smisla, se bodo hitro premaknili drugam.
Podjetja bi torej morala biti za mlade bolj odprta.Mladim sodelavcem morajo zagotoviti predvsem mentorstvo. To pomeni, da sta mentor in mladi sodelavec drug drugemu učitelja, da se znanje med njima pretaka. Sama si sploh ne zamišljam, kako bi v tem času in prostoru še lahko uspešno delala, če se od mladih ne bi toliko naučila! Mene je lahko strah za zaposlitev, ne mladih. A žal se vsaj tri četrtine ljudi sploh ne ukvarja s tem, kako zelo hitro se svet spreminja. In tega me je strah. Starejši smo preveč zaprti in prepričani, da smo lahko samozadostni. Zanimivo pa je tudi, kolikokrat še vedno slišim delodajalce, da pravijo, da nimajo prostih delovnih mest. Na podlagi sistemizacije in organigrama presojajo, da imajo vsa delovna mesta zapolnjena. Sistemizacije so preživete. Organizacije morajo biti tako prilagodljive, da so se sposobne vsak trenutek spremeniti.
Je pa res, da je delovna zakonodaja zelo rigidna, saj zahteva natančno opredelitev delovnega mesta.Vendar pa lahko delovno mesto opredeliš tudi v okviru krovnega dokumenta podjetja. S tem ne kršiš zakonodaje. Ko potrkajo na vrata mladi ljudje, morajo biti kadroviki odprti in morajo slišati, kaj prinašajo, in za talente ustvariti nova delovna mesta. To je prihodnost. Mladi namreč ne bodo ustrezali delovnim mestom, kot jih imamo opredeljena danes. Če si kadrovik ali vodja z odprto glavo, boš nad mladim navdušen in boš zanj ustvaril delovno mesto. Prav to bo delalo organizacije sveže.
Generacija Y že kaže drugačen odnos do dela, saj mladi ne iščejo več služb za nedoločen čas, pač pa predvsem priložnosti, da s svojim delom osmišljajo svoje življenje in prispevajo k spremembam.Tega bo z generacijo Z še več. Bo pa slovenska družba še naprej capljala, če se ne bo odločila za bolj pogumne korake. Mladi, ki med šolanjem delajo pri projektih, namreč po končanem šolanju stopijo v realnost. So v stiski, saj jim doma dopovedujejo, da si morajo najti varno službo. Trčijo torej ob stare vzorce. Zgubljeni so zato, ker imajo drugačne želje in predstave od staršev. Ti bi morali mlade v njihovem razmišljanju podpreti.
Seveda obstajajo v našem prostoru tudi različne organizacije, ki pomagajo mladim, da se pripravijo se za vstop na trg delovne sile. Opremljajo jih s tistimi kompetencami in z različnimi programi razvijajo tiste lastnosti, ki jih delodajalci pogrešamo, na primer potrpežljivost in empatijo. In te organizacije bi morali kot družba podpreti, najti sredstva, da bodo svoje programe lahko razvijale. Lahko odigrajo ključno vlogo, saj se sistem izobraževanja ne bo spreminjal tako hitro, kot je treba. Obenem je generacija Y že na trgu delovne sile, Z pa že trka na vrata in je priložnost za spremembo že zamujena, žal.
Mladi so lahko odlična podpora podjetjem pri projektih, ki jih sicer podjetja sama s svojimi zaposlenimi ne zaženejo.Uspešna podjetja to že delajo. Mladi pri projektih dobijo izkušnje, si okrepijo socialno mrežo in si bistveno izboljšajo zaposlitvene možnosti. V Steklarni Hrastnik jim povrnemo potne stroške in zagotovimo malico, za uspešne projekte jih finančno nagradimo. Pet mladih smo tudi zaposlili, čeprav nismo imeli razpisanega oziroma prostega niti enega delovnega mesta.
Dejstvo je, da institut službe odmira, mladi bodo delali predvsem projektno in ne bodo iskali stalnega delodajalca. Ali to napoveduje še večji kaos na trgu dela, saj ne bo več starih utečenih načinov zaposlovanja?Zagotovo se bo v prihodnjih desetih letih veliko spremenilo. Podjetij, ki se ne bodo spremenila, ne bo več. V organizacijah, ki bodo prožne in bodo znale primerno umeščati svoje sodelavce, ki bodo glede na projekte lahko delali na različnih delovnih mestih in bodo tako ves čas pred novimi izzivi, bodo lažje obdržale svoje sodelavce, saj se bodo zaposleni v njih lahko razvijali in osmišljali svoje delo. Pravo podjetje bo kot ameba, ki se ves čas spreminja. Res pa že opažamo, da kadroviki pri kandidatih za zaposlitev ne gledajo več toliko, kakšno izobrazbo imajo, pač pa predvsem, kaj vse znajo.
Ampak starše je strah za otroke in za lastne službe tudi zaradi socialne varnosti. Da bo še naprej zagotovljena socialna varnost, so sistemske spremembe nujne.Prav nič ne kaže, da kdo o tem sploh razmišlja. Družbena struktura v celoti bi morala slediti spremembam, ki so že tukaj. Ko bo politika to razumela in začela spremembe, se bo vse začelo dogajati bistveno hitreje. Vendar pa je treba vsaj začeti ustvarjati pogoje za to. Treba se je začeti pogovarjati, odpreti dialog v obe smeri. Solidarnost ne more veljati samo za starejšo generacijo, kaj pa solidarnost z mladimi? Kako lahko pričakujemo, da bodo mladi solidarno prispevali za naše pokojnine, če mi danes ne delamo dovolj aktivno za to, da bi lahko oni samostojno zaživeli!?
Naj torej starši otroke »spustijo« in jim bolj zaupajo?Ja, če želijo za življenje opremljenega otroka, morajo starši iti prek sebe. Dobro se spomnim dne, ko sem pred tremi leti hčer, ki zdaj dela v Parizu, peljala na beneško letališče. Na poti nazaj sem se morala zaradi stiske, ki sem jo doživljala, dvakrat ustaviti. Seveda si velikokrat želim, da bi se vrnila domov, vendar je to njeno življenje. Svoj ego moramo starši spraviti v žep in otroke spustiti, ne pa jih razvajati. To je tako, kot da bi ptici odrezali krila. Starši moramo otroke podpreti za prave stvari. Ne pa da so pri 30 in več letih še vedno odvisni od staršev, čeprav so si že ustvarili svojo družino. Veliko se govori o bitki za talente. Ali kadroviki sploh znajo teči za njimi?Redki znajo. Velika večina sploh ne ve, kaj morajo narediti. Podjetjem ni problem vlagati v tehnologijo, na ljudi pa pozabijo. Vsi govorijo o talentih, zares pa se ne ukvarjajo z njimi. To velja tudi za večja slovenska podjetja. Skrbijo, da so navzven njihove kadrovske zgodbe lepe, ko pa pogledaš v njihovo okolje, nimajo prav veliko pokazati. A podjetja morajo predvsem v mladih videti dodano vrednost, in ne bremena. Je pa res, da je ovira različen vrednostni sistem – starejši so delovni in zanje šteje samo delo, kamor ne spada razmišljanje. Mlajši pa imajo sodobno znanje, so bolj iznajdljivi ter marsikatero delo opravijo hitreje, zato pa več razmišljajo, so bolj ustvarjalni in cenijo prosti čas. Futurolog in kadrovski strokovnjak Perry Timms pravi, da z nastajanjem bolj prilagodljivih delovnih skupnosti in s projektnim delom tudi klasična vloga menedžerjev izginja… Res je, v prihodnosti menedžerjev ne bo. Sicer pa izginjajo že danes. Na vseh ravneh namreč od vodij zahtevamo, da so voditelji, da so usmerjevalci procesov in moderatorji organizacije. Vloge menedžerja bodo prevzele tehnologije, tako kot stroji že prevzemajo opravljanje rutinskih opravil. Na začetku je bilo tudi mene strah, ko sem začela spoznavati, kam vodi digitalizacija in kakšen bo svet. A zdaj se tega sveta veselim. Ker bodo stroji prevzeli monotona opravila, bomo ljudje lahko veliko bolj ustvarjalni, bolj se bomo povezovali. To pa pomeni, da bodo v delovnih okoljih potrebne čisto drugačne kompetence.
