Tartufi so eno najdražjih živil, veljajo za afrodiziak in delikateso. Rastejo le tam, kjer jim popolnoma ustreza podnebje. Čeprav mislimo, da tartufi rastejo le v naravi, je denimo večina francoskih črnih tartufov vzgojena. Prav tako so velike farme za vzgojo tartufov v Avstraliji, kjer v dolini Manjimup na zahodu države vzgojijo okoli sedem ton tartufov na leto. Problem je v tem, da je investicija v plantažo tartufov zelo visoka, na dobiček pa je treba čakati tudi do deset let.
Pred nekaj tedni je New York Times poročal, da je podjetje American Truffle Company iznašlo novo tehniko vzgoje tartufov, ki naj bi bila zelo uspešna. A podjetje jo varuje kot skrivnost. Ustanovitelj podjetja je bivši izvršni direktor Yahooja Robert Chang, znanje o tartufih pa je prispeval britanski mikolog Paul Thomas. Večina njihovih partnerjev, ki so zasadili s tartufi okužena drevesa – večinoma leske in hraste – je z vinorodnih območij doline Napa. Med njimi je tudi upokojeni šef Intela Paul Otellini, ki je poleg vinograda že pred petimi leti zasadil še 2000 hrastov, a na prve tartufe še čaka. Napovedujejo, da na pol hektarja zasajenih dreves lahko pridelajo od 13 do 22 kilogramov tartufov, kar je sedemkrat višji donos, kot bi ga imeli z vinogradom. A zato je treba nasad opremiti s posebnim sistemom namakanja, ki tudi nenehno meri vlažnost tal ter preverja, ali je vrednost pH zemlje ustrezna za rast tartufov.
Več kot sto plantaž v Srbiji
Ameriško podjetje sadike, okužene s tartufi, vzgaja v Veliki Britaniji. Prav od tam, iz londonskega Green laboratories, je pred tremi leti prišla tudi ponudba za kooperacijo vzgoje tartufov na Balkanu. Podjetje je ponujalo brezplačne sadike lesk v zameno za zemljo, na kateri bi gojili tartufe, in 30 odstotkov prihodka. Zaradi obljub o velikih zaslužkih je bilo kar precej zanimanja v Srbiji, kjer so ugotovili, da bi bila za gojenje tartufov podnebno priporočljiva okolica kraja Trgovište na jugu Srbije ter Negotinska in Timoška krajina. Skupno so v Srbiji zasadili 150 pilotskih plantaž tartufov skupne površine 33 hektarjev. Podobne ponudbe so bile tudi v Bosni in Hercegovini, z obljubami po velikih zaslužkih v naslednjih 50 letih, kar bi pomenilo, da sta preskrbljeni najmanj dve generaciji pridelovalcev tartufov. Nasad tartufov so si že pred osmimi leti omislili tudi v Istri na posesti Karlić v okolici Buzeta, ki tako in tako velja za okolje, prijazno tartufom. Karlićevi so s tartufi okužili nasad hrastov, letino pa so že začeli pobirati. Lani so nasad zasadili v okolici vasi Tomišići pri Žminju.
Na Gozdarskem inštitutu Slovenije so v letih 2007–2011 izvedli dva raziskovalna projekta o gojenju tartufov. Ugotovili so, da ima sicer Slovenija nekaj naravnih okolij, ki bi bila odlična gojišča tartufov, da pa bi bila največja nevarnost zimska zmrzal. Na gozdarskem inštitutu imajo tudi certifikat, da lahko izdajajo sadike dreves, okužene s tartufi. Pri tem pa je potrebna opomba, da ni nujno, da bo vsako drevo, okuženo s tartufi, čez deset let ponudilo obilno žetev črnih gomoljev. Če bi bila vzgoja tartufov res tako preprosta, bi jih gojili po vsem svetu in njihova cena ne bi bila tako visoka. Tako pa je pri gojenju tartufov še vedno nekaj prepuščeno naključju. Predvsem pa je potrebno veliko potrpljenja. Zato bi bilo namesto tega, da nemudoma zasadite hektar tartufarskih dreves, bolj zabavno, da v primerno zemljo posadite sadiko ali dve. V tem primeru boste imeli čez nekaj let tartufe zase in za prijatelje ali pa na turistični kmetiji kot dodatno ponudbo za goste. Potrebovali boste le še psa ali pujsa, da vam jih bo našel.
