Violeta Vladimira Mesarič Jazbinšek: Nemiren svet je okrog nas tudi danes. Veliko otrok ne uide meču.

Ko smo v prenatrpan urnik magistre teologije s prošnjo za pogovor posegli še mi, nas ni odbila, temveč je vstala ob treh ponoči, da se je pripravila na pogovor. Prvi del intervjuja smo nato opravili na generalštabu, med kratko pavzo njene ekipe, ki jo imajo med posameznimi prireditvami. Kasneje se je, namesto da bi s sodelavci prespala na Primorskem, kjer so naslednji dan zjutraj nadaljevali s svojim delom, od tam pripeljala na nadaljevanje intervjuja v Ljubljano. »Ker pa sem že tukaj, bom skočila še do Maribora, da vidim sinka. Otroci so najpomembnejši,« je povedala po pogovoru. Oči so ji zažarele in misel, da bo prihodnji dan spet morala vstati pred četrto, je ni sesula v tisti ljudem dobro znan »ne dá se mi«.

Mati šestletnega sina, duhovnica koroških in štajerskih evangeličanov, namestnica vojaškega vikarja je v bistvu ena sama ljubezen. Takšna nasmejana, vedra. In zgovorna.

Božič je praznik spominjanja rojstva Jezusa Kristusa. Rojen je bil Bog. Osebno mi je božič še posebej pri srcu zaradi tega, ker sem pred šestimi leti, tik pred božičem, postala mamica, zaradi česar so mi ti prazniki, ko govorimo o rojstvu, veliko bližje. Največji krščanski praznik je seveda velika noč, vendar tudi sama čutim, da je božič eden najbolj toplih praznikov, ki povezuje in spreminja ljudi. Je pa res, da če ljudje ne vedo stopiti drug do drugega in pogledati bližnjega z očmi ljubezni, je njihovo praznovanje božiča izgubilo ne le pomen, temveč tudi smisel.

Ravno božič nam govori o tem, kako je v življenju vse prepleteno: življenje, smrt, prihodi, odhodi, rojstva, umiranja. Vse bolj se zavedam, sploh ko v tem času občudujem jaslice, da je v času, ko je bil rojen Jezus, njegova družina morala bežati, da bi ga obvarovala pred Herodovim mečem. Tak nemiren svet je okrog nas tudi danes in v bistvu je veliko otrok v podobnem ali v še slabšem položaju, kot je bil Jezus kot novorojeni otrok. Veliko otrok ne uide meču.

Marija je simbol materinstva. Mi je posebej ne povzdigujemo in je ne častimo. Je Jezusova mati in zdi se mi primerno in prav, da ob Mariji ne pozabimo tudi na vlogo Jožefa, ki je včasih precej odrinjen na stran. Pomislimo na to, da je bil Marijin zaročenec, ki mu je bilo sicer dano po Svetem duhu vedeti, da se je z Jezusovim spočetjem v Mariji zgodila velika reč, a vendarle: koliko moških bi danes ostalo ob svoji zaročenki, s katero se še niso niti spoznali, če naj tako rečem, pa je že zanosila in nato tudi rodila? Predstavljajte si, kako je Jožef v tistem času s tem živel. Verjetno je imel tudi on neke prijatelje, ki so kdo ve kako gledali nanj in na njegovo razlago ter na sprejemanje te Marijine skrivnosti.

Imamo svetopisemsko izročilo o Sveti družini, tukaj ni dileme. Izpovedujemo veroizpoved v troedinega Boga (Oče, Sin, Sveti duh, op. p.) in po tej veroizpovedi je Marija spočela po Svetem duhu in rodila Jezusa. Vseh drugih dogem, ki so bile v RKC sprejete po reformaciji, pa Evangeličanska cerkev ne sprejema. Tako nimamo praznikov, posebej namenjenih čaščenju Marije: za nas je osrednje sporočilo to, da se je v ta svet rodil Bog.

V Evangeličanski cerkvi priznavamo svetost vseh, ki tvorimo to cerkev, kdo pa je tisti, ki se v svetosti posebej odlikuje, pa ni v naši, temveč v božji pristojnosti. Nimamo posebnega koledarja svetnikov in jih posebej ne povzdigujemo, saj ne priznavamo posrednikov med Bogom in človekom. Naš odnos do Boga je neposreden. Molitve naslavljamo neposredno nanj, ne prek posrednikov.

Pri nas vedno rečemo, da je Cerkev občestvo verujočih, se pravi, Cerkev ni neka »ona«, mi pa nismo neki »oni«, temveč smo Cerkev mi. Mi, verujoči. Verska ponudba danes je zelo velika in ljudje včasih svojo osebno vero gradijo ter zgradijo na podlagi odnosa z lokalnim župnikom. Če je ta odnos dober, postanejo aktivnejši in rednejši obiskovalci nedeljskih bogoslužij, večja je tudi verjetnost, da imajo tesnejši stik s Cerkvijo, in obratno. Sama sem zelo hvaležna, da za mojo osebno vero ni bilo najbolj odločilno, kakšen je lokalni župnik, temveč gre za nekaj več. Glavna naloga Cerkve je oznanjevanje evangelija in mislim, da se zato Cerkvi ni treba obnašati kot nekdo, ki agitira na ulici za svojimi člani in dela sezname. To ni njen namen.

V bistvu na enak način, s krstom postaneš član Kristusove cerkve. Krst je eden, se ne ponavlja in je med velikimi tradicionalnimi krščanskimi cerkvami medsebojno priznan. Tudi mi poznamo krst otrok, saj v Svetem pismu piše: »Ne branite otrokom priti k meni in takšnih naj bo Božje kraljestvo.« V novejših protestantskih skupnostih, posebej pri baptistih in pri binkoštnih gibanjih, otrok ne krščujejo, krstijo izključno odrasle. Če pride k njim odrasla oseba, ki je bila kot otrok krščena v eni od tradicionalnih cerkva, ta krst za njih ni veljaven. Oseba se mora tam sama odgovorno izreči za krst, kar po eni strani niti ni tako slabo. Je pa po drugi strani res, da je krst zakrament, božja milost in da ne moremo biti mi ljudje pristojni za to, komu jo podarimo in komu ne.

Naš drugi zakrament, imamo torej samo dva, pa je gospodova večerja oziroma evharistija. Ta se pri nas deli pod obema podobama (kruh in vino, op. p.). V protestantskih cerkvah se ne govori o transsubstanciaciji, o spremembi bistva kruha in vina v bistvo Kristusovega telesa in krvi. Kruh ostaja kruh in vino ostaja vino. Luteranci govorimo o resnični, realni navzočnosti Kristusa, ki se po njegovih besedah podarja v odrešenje verujočim. Če ne veruješ, ne prejmeš ničesar. Sama v Mariboru, denimo, hostije kupujem pri istem proizvajalcu kot duhovniki iz RKC.

Moja odločitev je bila presenečenje za vse, verjetno tudi za mojega strica. Izhajam iz družine, kjer je bil oče zobozdravnik, mama, leto dni je že pokojna, pa je bila v pravno-ekonomskih vodah. Od nekdaj me je zanimalo vse, kar je živo, od človeka do živali. Je pa res, da sem od malega izredno rada obiskovala bogoslužja v Zagrebu, kjer je bil duhovnik in hkrati tudi škof za celotno Jugoslavijo moj stric, Slovenec.

Na teh obiskih bogoslužij, ko se je tam srečala celotna družina, sploh na božič in veliko noč, se me je zagotovo marsikaj dotaknilo. Strica sem videla pred oltarjem in za njim, videla in videvala sem ga kot duhovnika, hkrati pa tudi kot moža in očeta. Zagotovo je name vplival tako, da sem imela – in imam še danes – izjemno pozitiven odnos do Cerkve, da imam to svojo osebno vero, ki bi ostala tudi, to si upam trditi, če bi me sama Cerkev kakorkoli razočarala. Za to sem stricu izjemno hvaležna.

Po zaključeni srednji naravoslovno-matematični šoli v Murski Soboti sem nato odšla na študij teologije v Zagreb, na fakulteto Matije Vlačića Ilirika, ki sem jo izbrala tako zaradi kraja kot zaradi nostrifikacije. Študirat sem šla v času vojne, leta 1991, zaradi česar se je naš letnik imenoval »ratna godina«, saj nihče ni vedel, kako bo, kaj bo prineslo vse tisto dogajanje.

Bila sem pridna, fakulteto sem končala malo prej kot sošolci, v Sloveniji smo ravno takrat izgubili enega od naših duhovnikov. Umrl je takratni senior in takoj sem imela možnost zaposlitve. Fakulteto sem končala v zimskem semestru in se s prvim januarjem 1998 že zaposlila ter kot kaplanka dobila prazni cerkveni občini Maribor in Apače pri Gornji Radgoni. Ti dve občini sta poleg ljubljanske edini, ki sta zunaj Prekmurja.

Po dveh letih sem nato skladno z našimi pravili imela možnost opraviti duhovniški izpit in takrat, se pravi kot uradna duhovnica Evangeličanske cerkve, sem se lahko prijavila na razpis praznih cerkvenih občin. Cerkvene občine lahko, odvisno od vsake posebej, razpišejo svoje pogoje – v občinah ob madžarski meji je, na primer, zaželeno znanje madžarskega jezika. Vloge nato pregleda zbor duhovnikov, jih preda cerkveni občini, ta pa na svojem volilnem občnem zboru odloči, kdo bo nov duhovnik ali duhovnica oziroma potrdi – ali pa tudi ne – prijavljenega kandidata.

Skupaj s Simono Prosič sva res prvi slovenski duhovnici v Sloveniji, prva ženska duhovnica pri nas pa je bila gospa Jana Kerčmar, ki je prišla v Slovenijo iz Slovaške. Ona je prebila led.

Dohodek verskega delavca pri nas določa naša sinoda, ki je najvišji organ znotraj naše Cerkve, sestavljajo pa ga duhovniki in verniki. Naši duhovniki so večinoma poročeni in njihovi partnerji imajo, če le Bog da, službe. Zaželeno je tudi, da evangeličanski duhovniki živijo v župnišču. Je pa znotraj naše Cerkve veliko solidarnosti, tako da tiste cerkvene občine, ki bolje stojijo, pomagajo tistim, ki jim gre težje.

Ne, odkar sem zaposlena v vojaškem vikariatu, sem zaposlena samo tam, na dveh stolčkih ne moreš sedeti. (smeh)

V vojski sem pristala tako, da so me, čisto preprosto, poklicali. Proti večeru me je poklical takratni škof Geza Erniša. Ko me je vprašal, ali bi sprejela to delo, sem bila sicer počaščena, rahlo tudi šokirana in spomnim se, da je bil moj prvi odgovor, ali ni morda za to bolj primeren kak moški. No, zjutraj ob sedmih me je poklical nazaj in takrat sem privolila. Zdelo se mi je zelo pomembno, da sprejmem to odgovorno delo, in ni mi žal. Izjemno sem hvaležna za to poslanstvo. Naše delo je izjemno razgibamo, v vikariatu smo od začetka do danes isti ljudje, le da nas je danes morda nekaj manj kot v začetku, saj si po nekaj letih dela človek morda želi tudi kakšnih drugih poklicnih izzivov. Prvi vojaški vikar msgr. dr. Jože Plut je danes tako stolni župnik, s prvim avgustom letos je moj nekdanji sodelavec Aleksander Urek postal župnik v Viru pri Domžalah.

Ja, ker sem bila prvi evangeličanski duhovnik v vikariatu.

To je izključno v pristojnosti posameznih verskih skupnosti. Res pa se veliko govori o Srbski pravoslavni cerkvi in o Islamski skupnosti. Mislim, da imajo sporazume v tej smeri že podpisane.

Rekla bi, da rabijo vse. Oboji smo dodatna ponudba, vsi smo kompetentni strokovni sodelavci, konkretno mi smo odgovorni za religiozno duhovno oskrbo. Z vojaki smo skupaj vseskozi, v dobrem in tudi v hudem, in ko se ustvari zaupanje, mislim, da lahko naredimo veliko tako za posameznika kot za enoto.

Ta trenutek imamo kolega na Kosovu, okrog božiča in velike noči pa poskušamo zagotoviti obisk kaplana ali pastoralnega asistenta na vseh lokacijah, kjer so pripadniki naše vojske.

Tudi mi poznamo spoved, res pa ni zapovedani zakrament. Poznamo spovedno molitev – brez naštevanja posameznih grehov – spoved imamo tudi vedno pred delitvijo zakramenta gospodove večerje. Je pa vedno možen pogovor z duhovnikom ali z duhovnico, ki je prav tako zavezan oziroma je zavezana k spovedni molčečnosti. Morda je pri nas drugače tudi to, da spovedi ne potekajo v spovednicah, temveč tako, kot se zdaj pogovarjava midva. Na štiri oči.

Spoved je izjemno pomembna, a v protestantskih cerkvah spoved ni zakrament. Duhovnik le oznanja odpuščanje grehov in ga ne daje. Ta, ki posluša, z vero dobi in prejme odpuščanje. Resnici na ljubo, nujno je imeti nekoga, ki te posluša. Nekoga, ki mu lahko zaupaš. In to je tudi pomemben del našega poslanstva v vikariatu. Pri tem smo zelo funkcionalni in nujni ventil, če smo in znamo biti v pravem trenutku na pravem mestu. V institucijah, kot je vojska, kjer se dela timsko, je izjemno pomembno, da se sodelavci med seboj dobro poznajo. Pomembno je, da poveljujoči pozna svoje podrejene. Je pa velikokrat prav poveljujoči tisti, ki je najbolj sam, ki se ne more nikomur zaupati.

To je ena najmanjših cerkvenih občin, če ni že najmanjša. Šteje le nekaj sto vernikov. Ko sem prevzela poslanstvo vojaške duhovnice, sem postala bolj dovzetna za to, kdo opravlja kakšen poklic, in ugotovila sem, da veliko ljudi v moji cerkveni občini prihaja prav iz vojske in tudi iz policije. (smeh)

Ne.

Ja. Naši verniki plačajo prostovoljni letni prispevek, vnaprej izračunanih tarif nimamo. Te me res motijo, a ne le v cerkvah, tudi drugje so, ko že govoriva o pogrebih. Država in pogrebni zavodi poberejo ogromne vsote, in to kljub temu, da je bil pokojnik celotno življenje plačnik davkov.

Na »običajnih« pokopališčih. Zanimivo je, da so začetki protestantizma v Mariboru povezani z mariborsko stolnico. Ko je grof Herberstein evangeličanom dal na voljo Betnavski dvorec, so si tam uredili kapelo, šolo in župnišče.

Protireformacija je za nas zagotovo zelo boleča tema. V luči leta 2017, ko se bomo spominjali petstote obletnice reformacije, bo to prvič v zgodovini, ko bomo ta spomin obhajali katoličani in evangeličani skupaj. Uvod v ta dogodek je bilo bogoslužje v švedskem Lundu 31. oktobra letos, kjer se je papež Frančišek srečal z evangeličanskimi škofi na skupnem bogoslužju, izdali so tudi skupni dokument Od konflikta do skupnosti. Res je, da obstajajo kritiki tako tega dokumenta kot samega medsebojnega zbliževanja, a povedati moram, da je reformacija za nas zagotovo izjemno velika stvar, za katoliško cerkev pa je, tega se zavedamo, zelo boleča. Kot je protireformacija za nas. Ampak danes je najbolj pomembno to, da zgodovino na novo ovrednotimo in se skupaj zavemo, da nas veliko več stvari združuje kot razdružuje. Pred leti je eden izmed katoliških škofov povedal besede, ki jih izredno rada ponavljam: »Treba je začeti govoriti mnogo manj o jaz in mnogo več o ti, da pridemo do bolj prepričljivega mi.« Te besede so za današnji čas izjemno pomembne.

Tako je, to je stvar zgodovine oziroma skladno z rekom Quus regio eus religio. Za Avstro-Ogrsko je veljalo, da je bil na območju, kjer so vladali avstrijski gospodje, močnejši in do protestantizma manj strpen katolicizem, ogrski del pa je bil bolj odprt in bolj toleranten. Niso pa protestanti ostali samo tam, govorimo lahko o skritem, ilegalnem protestantizmu, ki je živel domala povsod: branje protestantskih knjig in odhajanje na evangeličanska bogoslužja tudi v nekaj ur oddaljene kraje, peš.

Nič drugače kot katoličani. Veljalo je, da biti veren kristjan ni bilo koristno in pametno, sploh če si želel napredovati. Tudi naše pridige so poslušali in tudi naše duhovnike so zapirali zaradi njihovih pridig. Po vojni so bili vsi naši objekti nacionalizirani, mnogi požgani, porušeni, popolnoma opustošeni, izropani.

Razlogov je morda celo več. Glede ločitve med cerkvijo in državo se držimo načela: »Daj kralju, kar je njegovega, in Bogu, kar je božjega.« Res pa je, da je vsak vernik hkrati tudi državljan države, in preveč ostro ločevanje, ki lahko hitro preraste v negativizem in v zaničevanje, spet ni dobro.

Kar se tiče denacionalizacije, morda nisem najbolj kompetenten sogovornik, a verjetno je odgovor tudi v tem, koliko tega imetja je kdo imel. Eden več, drugi manj.

Temeljno poslanstvo Evangeličanske cerkve je oznanjevanje evangelija, in ko je prav, da se jo sliši tudi drugje, se oglasi. To vidimo iz same zgodovine naše Cerkve, vse od Lutra naprej.

Naša Cerkev poskuša apelirati na vernike v tem duhu, da je edini vir, merilo in temelj našega življenja Sveto pismo. Beri ga, delaj po svoji vesti in bodi vključen v ta svet. Ljudem je dana tako pasivna kot aktivna volilna pravica in prav je, da se ob vseh svoboščinah, ki jih imamo, zavedamo tudi naše odgovornosti. Močno upam, da nikdar ne boste v moji Cerkvi slišali, da bi vam naročili, koga je treba voliti.

Naš škof je takrat v medijih povedal, da nima mandata svoje Cerkve ljudi spodbujati v eno ali drugo smer. Tudi zaradi tega, ker imamo v naši Cerkvi tako ali drugače misleče, tako ali drugače politično opredeljene, in tudi med duhovniki – bi lahko rekla – imamo kolege, ki so zelo liberalni, imamo pa tudi takšne, ki so po drugi strani precej konservativni. Vir, temelj in merilo naše vere in življenja sta Sveto pismo in ravnanje po naši vesti.

Mislim, bi bila prva stvar, ki bi se zgodila, pogovor znotraj zbora duhovnikov, ki bi povedal, kako ravnati v takšnem primeru.

Dejansko v tem trenutku jasne in odločne prepovedi, da duhovnik ne sme podeliti blagoslova za skupno življenje, ni, prav tako ni jasnega dovoljenja, je pa vprašljivo, ali bi bila to veljavna cerkvena poroka. Vemo pa, da že dandanes obstajajo protestantske cerkve, kjer se istospolni pari lahko poročajo tako pred državno kot pred cerkveno oblastjo, recimo v Švedski, na Nizozemskem, tudi v Nemčiji. Ima pa tudi znotraj cerkve, kjer je dovoljena poroka med istospolnimi pari, duhovnik možnost, da takšno poroko, če mu njegova vest tega ne dovoljuje, opravi njegov kolega. V Sloveniji še nismo bili soočeni s takšnim primerom, vsaj jaz ne vem zanj.

Ne, prav imate. Zaradi tega je sploh prišlo do protestantizma. Luter ni želel ustanoviti nove cerkve, želel je le reformirati obstoječo. Ampak ljudje si še danes, ko me sprašujejo, kakšne so pravzaprav razlike med eno in drugo cerkvijo, predstavljajo velike in eksotične razlike. A teh ni. Gre za opravičenje po veri, za opravičenje skozi božjo milost. To ni naša, človeška zasluga, ne opravičujejo nas naša dela. Ni nam treba biti in ne moremo biti bogovi na zemlji, opravičeni smo ne zaradi vere, ampak po veri in po božji milosti skozi Jezusa, in to se je zgodilo enkrat za vselej. To je nekaj, kar nam je dano. In ko človek to veliko skrivnost sprejme, ne more več ostati tak, kot je bil prej. Postane boljši in dela dobro. Toda ne po delih, po veri smo odrešeni! Tudi Al Capone je delal dobra dela, a za ta njegova dobra dela za sicilijansko cerkev še zdaleč nujno ne velja, da so dobra v božjih očeh. Pa čeprav je cerkev s tem denarjem lahko naredila veliko dobrega, za reveže, na primer.

Vse, s čimer so duhovniki in cerkev kot institucija vernike obračali stran od Boga, tako da so jih zaradi različnih razlogov vabili bliže k sebi, je pripomoglo k temu, da se je v Katoliški cerkvi nekaj moralo zgoditi. Reformacija je bila odgovor na vse to. Do katarze je moralo priti.

Ecclesia semper reformanda est, Cerkev se mora vedno reformirati. Vsi mi smo kristjani – resda nismo vsi katoliki, smo pa del vesoljne krščanske cerkve. V luči skupnega spominjanja petstote obletnice reformacije bo leto 2017 morda res prelomno!

Cerkev mora biti pri ljudeh in z ljudmi. Odgovornost je naša, ljudje smo odgovorni, mi tvorimo Cerkev, in ko govorim o tem, se vedno spomnim dogodka izpred nekaj let, ko smo bili vodilni vojaški kaplani na eni od konferenc na Poljskem. Šli smo v koncentracijsko taborišče Majdanek, kjer je skupno, večreligijsko molitev začel judovski rabin z besedami: »Ljudje se sprašujejo, kje je bil Bog, zakaj je dopustil, da se je vse to zgodilo. Jaz pa se sprašujem, kje je bil takrat človek!«

Mislim, da je prav in da je nastopil čas, da nehamo za vse svoje napake in posledice teh napak kriviti Boga. Dobili smo do neke mere stvariteljsko moč, mi ustvarjamo socialne mreže in stvari, mi izumljamo in mi gospodarimo s planetom. Mi smo odgovorni. Mi smo upravitelji in odgovoriti si moramo na vprašanje, ali bomo upravljali tako, da bomo uničevali, ali pa bomo upravljali tako, da bomo še kaj ustvarili? Marsikaj, kar se dogaja, je posledica nečesa, kar se je zgodilo nekoč prej.

Postanimo spet človek človeku bližnji.