Blejski župnik dr. Janez Ferkolj: Če bi svoje življenjske koordinate postavljal na zaslužek, ne bi postal duhovnik

Jutri bo minilo 25 let, odkar je državni zbor sprejel zakon o denacionalizaciji, ki naj bi se končala v treh letih, vendar je še daleč od konca. Blejski otok je nekdanji minister za kulturo Vasko Simoniti v okviru denacionalizacijskega postopka leta 2008 Cerkvi velikodušno oddal v 45-letni brezplačen najem in s tem izzval obilo ogorčenja. Toda danes na ministrstvu za kulturo sedanjega blejskega župnika Janeza Ferkolja hvalijo, da za otok vzorno skrbi. Hvalijo ga tudi v turizmu. Nekateri pravijo, da je najboljši turistični delavec v Sloveniji.

Nekaj tovrstnih nagnjenj je pokazal tudi med našim obiskom Blejskega otoka, kjer smo posneli ta intervju. Skupino južnokorejskih turistov je nagovoril s kamsamnida (dobro jutro), njihove nekoliko preveč razposajene rojake v cerkvi pa je diskretno utišal s prstom na ustih in s trikrat potiho izrečenim »pšt«. Kdor ni vešč vlečenja vrvi, ki izvabi glas iz znamenitega otoškega zvončka želja, mu pomaga župnik. Če je treba turiste fotografirati, prav tako. A z novo leseno ladjico Sinaj, ki jo poganja elektrika in jo je dal izdelati slovenskemu mojstru Anžetu Logarju, Janez Ferkolj ni imel srečne roke. Z njo je nameraval na otok voziti turiste, ki bi želeli na njem ostali dlje kot le 45 minut, kolikor jim odmerjajo pletnjarji, a je namesto linijskih prevozov doživel desetdnevno vojno s pletnjarji, ki so tako Sinaj kot tudi svoja plovila začasno zvlekli na obalo.

Nikakor. Vihravost ni moja značajska lastnost. Navsezadnje tudi študiju, ki sem si ga izbral, v vihravosti ne bi mogel slediti ne pri teologiji, ne pri francoščini, ne pri latinščini. Za vsako, še posebej pa za pomembno odločitev si vzamem čas za premislek, poiščem ljudi, s katerimi se lahko posvetujem, poromam, molim. In tudi v tem primeru je bilo tako.

Takšnega odziva nisem pričakoval, saj so bili pristojni z vsem seznanjeni. Za plovilo so bile pridobljene vse ustrezne pravne podlage. S sporazumom z Avtobusno postajo Ljubljana o uvedbi linijskih prevozov turistov smo želeli omogočiti večjo dostopnost Blejskega otoka. Za običajnega turista, ki bi želel dlje časa ostati na njem, te možnosti ni. Pletnjarjem sem to povedal, prosil sem jih, jih opozarjal, a ni zaleglo. To je bil glavni razlog za odločitev za lastno plovilo.

Plovilo Sinaj lahko pluje neomejeno. Za to plačujemo tudi pristojbino. S tem plovilom zagotavljamo oskrbo Blejskega otoka, brezplačen prevoz romarjev in prevoz na dogodke kulturnih vsebin. Prevozi so brez komercialnega učinka, torej brezplačni.

S pletnjarji se nisem nikoli prepiral. Sam na njihovem mestu nikakor ne bi na ta način poskušal reševati tega vprašanja. Niso ravnali modro.

Ne.

Ta čas je bil že del povelikonočne sezone, zato se škoda meri v tisoče evrih. Meni osebno je bilo najtežje sprejeti to, da so se v negotovem položaju znašli moji zaposleni, sodelavci na otoku, saj niso imeli dela. Če imaš zaposlene ljudi, za katere ne veš, ali jim boš lahko izplačal plačo ali ne, je zelo hudo. Morda lahko kdo ob tem mirno spi, a jaz nisem mogel. Naša zamisel o povezovanju je bila grobo zatrta. Takrat smo začeli tudi obnovo notranjosti cerkvice Matere Božje na otoku. Veselja in hvaležnosti za tako lep in pomemben projekt ohranjanja spomenika državnega pomena ni bilo opaziti. Za dodatno možnost prevozov se nisem potegoval zase. Otok ni moj, župnikov. Vedno sem imel pred očmi tiste, ki si obisk Blejskega otoka težko privoščijo.

Tudi vi ste me s strahom vprašali, kako bomo šli na otok. Zakaj? Je empatija, pomoč v Sloveniji, na Bledu mar prepovedana? Dostopnost je nekaj splošnega, javnega, kar so Bled in pristojne službe po zakonu dolžni zagotoviti, namreč da se lahko gost sem pripelje, obišče in užije ta prostor, kolikor časa želi. Je res primerno, da je Bled oziroma Blejski otok edina turistična točka na svetu z omejenim časovnim postankom? Se strinjam, da je nenavadno in čudno, da mora na to opozarjati župnik. A zakaj nihče nič ne ukrene, ničesar ne zagotovi? Mi smo tukaj že uro in pol, zakaj ni možnosti, da se vaš fotoreporter Luka sem pripelje s tremi kolegi in v miru poljubno dolgo čakajo trenutek, da bodo lahko naredili lepe fotografije? Sicer se je z uvedbo redne linije s pletnjarskim hidrobusom to za kanček le spremenilo.

Poglejmo na to skozi oči obiskovalca. Razočaran si in ogorčen. Kateri turistični kraj na svetu si to dovoli? Bled očitno lahko.

(Smeh) Ne. V liturgičnih oblačilih to ne bi bilo primerno in spoštljivo, poleg tega me tovrstne stvari ne navdušujejo. Nisem izrazit športnik. Smo se pa že pogovarjali s sodelavci, na primer s študenti, da bi bilo zanimivo, če bi v službo na otok prišli s supom.

Ne vem.

Ne. Z vso dušo in telesom sem najprej in samo duhovnik. Trenutno sem župnik na Bledu in tukaj se srečujem tudi s turisti. Blejski otok je vrhunska in edinstvena turistična točka v Sloveniji. Sem sem bil poslan, odgovoren sem za ta prostor, zato se mi je zdelo samoumevno, da grem na turistično borzo v London, da vidim, kako poteka, kdo se tam srečuje in kaj predstavljajo. Na tamkajšnjem sejmu sem bil trikrat. Najbolj me je prevzela iraška stojnica. Neverjetno, kako pristopijo k obiskovalcu. Imajo razbito državo, a jo neizmerno ljubijo in upajo, čakajo, da jih kdo obišče. Na sejem v London sem povabil tudi sodelavce, da so dobili vtis o svetu v malem, ki je tam predstavljen v svojih najlepših podobah. Tam se človek zave, da ni samoumevno, da med stotisoče stranmi katalogov, ponudb in lepot z vsega sveta človek izbere Bled in pride sem. Ko sprejemamo goste, nam mora biti to izhodišče najprej v zavesti.

Ko je 29. junija 2013 na Blejski otok prišel japonski princ z ženo, sem ju pozdravil s kitico pesmi, ki jo Japonci prepevajo z roko v roki in odseva njihovo povezanost, navezanost drug na drugega v dobrem in hudem. Zakaj sem to storil? Zato, ker si mislim, kako dragoceno in lepo bi bilo, če bi kdaj kdo Slovenca pozdravil s kakšnim verzom našega Prešerna. To so majhne pozornosti, s katerimi vstopaš v svet drugega človeka. Prek jezika, prek besed hvala, prosim, oprosti, na katere nas opozarja tudi papež Frančišek, lahko na široko odpreš vrata pogovoru s sočlovekom. Pri tem se lahko veliko naučimo. Spoznamo različne poglede, različne značaje in se zavemo, iz kakšnih okoliščin gosti prihajajo k nam.

Samoumevno se nam zdi, da vidimo zvezde, a marsikomu, ki pride sem, ni. Tudi zelenja, ki krasi Slovenijo, marsikdo nima doma. Tudi tega, da kdo pometa z metlo, marsikateri tujec ni vajen. Danes smo tukaj na Blejskem otoku srečevali goste iz Amerike, Italije, Kitajske, Južne Koreje ... Za pot v Slovenijo so varčevali, drago so jo plačali. Sem so prišli, da bi spoznali našo kulturo, našo domovino, doživeli zven naše besede in občudovali naravne in arhitekturne lepote. Za marsikoga bo to edina pot daleč po svetu. Gledano s tega zornega kota je odgovornost vseh vpletenih v to zelo velika, odgovornost za to, kako sprejemamo goste, kaj jim nudimo, kaj jim povemo o sebi, kako se do njih obnašamo. Svoje pomembno poslanstvo in nalogo pri tem ima tudi duhovnik, vsak duhovnik. V evangeliju prebiramo Jezusove besede: »Tujec sem bil in ste me sprejeli.«

Vsaka bolečina, stiska v človeku kliče odgovor, pomoč. Ob vsem, kar vidimo in zaznavamo, si moramo priznati, da je nedopustno, da morajo ti ljudje bežati. In s tem vprašanjem se svetovna politika premalo ukvarja. Da je Slovenija srčna država, se je izkazalo tudi v času vojn na Balkanu.

Ne bi rekel, da kdo ne bi hotel pomagati, bolj vidim strah pred tem, koliko in do katere mere lahko pomagamo. Še enkrat bom ponovil vprašanje: zakaj morajo ti ljudje bežati? Svetovna politika se je že velikokrat zavezala, da nikjer na svetu ne bo več vojne. Vojne pa so. In zakaj teh vojn kljub vsej diplomaciji in zavezam ne ustavijo? Morda se nam niti sanja ne, kaj vse je lahko v ozadju.

Ob postavljanju žice se človek zamisli nad tem, kam smo prišli. Ni prijeten občutek, če je tako. Po drugi strani tudi razumem odločitve pristojnih, ki so pripeljale do tega. Navsezadnje ima vsaka hiša vrata. Tudi vi zvečer hišo zaklenete. A ne zato, ker ne bi hoteli, da bi kdorkoli prišel k vam, ali ker bi kogarkoli sovražili. Ampak ker je to vaš dom, ker je v njem nekaj dragocenega in vam ne bi bilo povsem vseeno, če bi se z vašim domom zgodilo kaj nepredvidljivega. Gre za osnovna pravila sobivanja, da zavarujemo svoje imetje in domovino, to zavest so nam oblikovala tisočletja človeške zgodovine.

Za to nisem ne pristojen ne odgovoren, kot duhovnik pa lahko rečem, da velikokrat mašujem za pravičnost in mir. Nemir ima tako v človeku samem kot širše veliko vrelcev, ki se lahko zelo hitro odprejo. Pravkar prevajam zadnjo knjigo gvinejskega kardinala Roberta Saraha z naslovom Moč tihote. V njej se dotika tega, s koliko nemira je človek obdan, kakšen nemir lahko ustvarja in kaj to povzroča ter kako ključno vlogo za preživetje človeka v tretjem tisočletju bo imela tišina, sveta tihota. Molitev in sveta maša naj bi nas v to uvajali in na to navajali.

Najboljše francosko, ker sem ta jezik tudi študiral. Potem pa angleško, kar precej nemško in italijansko, znajdem se tudi v španščini in portugalščini. Nato pa še latinščina, ki sem jo študiral štiri leta in prišel do diplome.

Zelo naporno začetno delo na Bledu. Latinščino sem študiral že kot duhovnik, naredil sem vse štiri letnike, manjkala mi je samo diploma, a sem vseeno vesel zaradi vsega, kar sem se naučil. Moji družini, duhovnikom, vsem učiteljem, profesorjem in vzgojiteljem se zahvaljujem za vso posredovano znanje in vzgojo za življenje.

Sem asistent na teološki fakulteti, pri katedri za dogmatiko. Cilj vsakega kristjana so nebesa. Sicer pa drugih ciljev v življenju nimam. Devetindvajsetega junija 2005, ko sem postal duhovnik, sem dosegel vse. Tudi če bi potem takoj umrl. Vse, kar sem in delam, poskuša po najboljših močeh služiti temu, da sem duhovnik.

Stavba je bila prazna. Ocenil sem, da ji je treba vdihniti življenje. Padla je odločitev, da se stavba obnovi in gostom ponudi prenočišča z zajtrki. Glavnina gostov sobo najame prek spletnega portala www.booking.com. V Starem farovžu je na primer deloval duhovnik Janez Puhar, izumitelj fotografije na steklo. Na trgu pred njim oziroma pred župnijsko cerkvijo je Marijin kip na stebru, avtor je arhitekt Jože Plečnik, na katerem je na hrbtni strani prvikrat upodobljen sodoben slovenski grb. Tega marsikdo ne ve.

Včeraj ob pol polnoči ste mi poslali prošnjo. Rekel sem si, da vas bom najprej osebno srečal, potem pa bomo videli ... (Takoj po intervjuju je župnik potrdil prijateljstvo, op. p.)

Vse, kar nam uspe privarčevati, vlagamo nazaj v obnovo otoka. Poslujemo transparentno in v skladu z zakonodajo.

Gospa je zapisala nekaj, kar ne drži in je krivično. Vsi prihodki se vračajo v obnovo in vzdrževanje Blejskega otoka. Ob tem naj omenim, da je gospod nadškof s sodelavci vesel vseh naših uspehov in da skrbno spremljajo delo in načrte, ki jih v ustreznih odborih sproti obravnavajo in pred izvedbo tudi potrdijo.

Naj še enkrat ponovim, da sem v celoti po svojih močeh duhovnik. Preostale vsebine se s tem podrejeno prepletajo. Ne delam za denar. Če bi svoje življenjske koordinate postavljal na zaslužek, ne bi postal duhovnik. Imel sem vse možnosti, da bi se odločil drugače. Tudi s tega zornega kota, da sem imel v žepu diplomo iz francoščine. Tako kot nekateri moji sošolci in sošolke bi lahko bil na primer prevajalec v Bruslju. Še vedno hranim vabilo nekdanjega predsednika vlade dr. Janeza Drnovška, da bi se pridružil ekipi v Bruslju. A bil sem trdno odločen, da postanem duhovnik. Lahko bi bil profesor, lahko bi bil učitelj. Prevajam še danes. Držim se načela »moli in delaj«. Lahko bi se postavil v kot in bi samo molil, vse drugo pa bi mirovalo ali propadalo. Bi bilo to hvalevredno? Brezdelje bi pomenilo skrivanje za pobožnostjo. Ideal uravnoteženega razmerja molitve in dela je skelet vseh, tudi najbolj kontemplativnih samostanov.

Namen gospodarske družbe Blejski otok, d. o. o., je, da dobro gospodari in da lahko s sadovi svojega dela opravljamo svoje poslanstvo. Za obnovo in vzdrževanje kulturnega spomenika namreč ne prejemamo ne evropskega ne slovenskega proračunskega denarja. Če bi se zanj potegovali, pa bi se lahko, bi bil verjetno očitek še hujši. Pokažite mi v naši državi ali širše podobne primere varovanja in ohranjanja kulturne dediščine, ki se v celoti financirajo iz lastne dejavnosti.

Stavbe na otoku so v lasti blejske župnije, otok pa je v lasti Republike Slovenije. Pri sklepanju tega sporazuma nisem bil zraven, lahko pa rečem, da je to dobra rešitev v smislu, da izjemen prostor, kakršen je Blejski otok, celovito ohranjamo, obnavljamo, vzdržujemo in oživljamo. Takšna rešitev je tudi glede na zgodovinska dejstva in sporazum za sedanjost dovolj korektna. Obnova Blejskega otoka počasi vstopa v drugo tretjino. To je živ prostor, ki ves čas potrebuje budno oko in roke, da ga celostno vzdržujejo. Ne da se narediti vsega naenkrat.

Tega priznanja sem vesel.

Vesel sem bil tega priznanja Republike Slovenije, da z Blejskim otokom, kulturnim spomenikom državnega pomena, vzorno upravljamo. Vse delamo pod nadzorstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Jasno nam je, da je treba za vsako stvar vprašati, se posvetovati, tukaj ničesar ne smemo delati na pamet.

Leta 2012 smo se lotili obnove gostinskega objekta in iskali smo nekaj, kar je tradicionalno slovensko in kar je prilagojeno značaju Blejskega otoka – od postanka na njem do možnosti, ki jih tukaj imamo. Hkrati smo s sodelavci želeli ustvariti zgodbo, ki bi dopolnila blejsko ponudbo. Lahko bi sicer preprosto ponovili zgodbo kremšnite, a s tem ne bi h kraju ničesar prispevali. Tako je nastala Potičnica Blejski otok. S potico smo se želeli tudi prilagoditi vsebini otoka, ki je starodavna romarska božja pot, potica pa tradicionalen praznični velikonočni kolač, ki spominja na Kristusovo krono. Obisk Blejskega otoka je kakor praznik in gost naj bi tukaj doživel prav občutek praznika. Kdor obišče ta prostor, ima možnost, da se z napitkom in potico okrepča v Potičnici, potico pripravimo tudi za organizirane dogodke, kot so poroke, protokolarni obiski …

Obnovili smo tudi notranjost zvonika, uredili protokolarni prostor in se lotili infrastrukturnih projektov. Že pred mojim prihodom na Bled je bil v sodelovanju z zavodoma za varstvo narave in za gozdove narejen načrt nove zasaditve z drevjem. Moj predhodnik, župnik dr. Janez Ambrožič, je poskrbel za novo streho na cerkvi in puščavici, za ureditev osnovne opreme v cerkvi. Obnovljeno je bilo stopnišče. Leta 2015 smo zamenjali tudi celotno infrastrukturo – sprehajalne poti, elektriko, optiko, kanalizacijo … To so zelo dragi in občutljivi projekti, obiskovalci pa jih ne morete takoj opaziti.

Do tega se ne bi opredeljeval.

Političnih vprašanj ne komentiram.

Za ta komentar se boste morali obrniti neposredno na Nadškofijo Ljubljana.

Glede mnenj, pogovorov in predlogov gospoda nadškofa in Nadškofije Ljubljana ter sploh Cerkve na Slovenskem se v pogovoru nisem pristojen opredeljevati. Lahko pa nekaj povem kot duhovnik, in sicer da smo do pokojnega človeka dolžni izkazati vse spoštovanje in da je mrtvega treba pokopati. To je del človeškosti. Če se kjerkoli iz različnih razlogov to ne zgodi, če kdorkoli tega ne naredi, pa če je to posameznik, skupnost ali narod, se sooči s tistim, kar lahko potrdijo ljudje vseh obdobij zgodovine – tudi našega naroda in naše kulture: tam ni miru. In človek, ki nekoga ubije, nima miru. To vam lahko povedo in priznajo vsi, ki jih bremeni to zlo in ta nesreča. Ne samo to, da nima miru v sebi tisti človek, ki je nekomu zakrivil zločin ali nesrečo smrti, nepokopani mrtvi nas ne pustijo pri miru. Naše življenje se s smrtjo ne konča. In Huda Jama je ena tistih tragičnih zgodb, ki se dogajajo vse od takrat, ko je Kajn ubil svojega brata Abela.

Pokop je tisto dejanje, ki je dolžno vnesti in prinesti mir in spravo ter možnost sobivanja tudi z ljudmi, ki so že pokojni. Umor je zločin, tragedija, ki potrebuje veliko občutljivosti, mnogo srca in trpljenja, velikokrat tudi časa, da se ta vozel bremena vesti razveže. Včasih so potrebna leta, celo desetletja. Zdaj smo do tega trenutka prišli in tako je prav. Človek včasih zelo površno gleda na življenje, na svoje življenje in na življenje drugih. Samoumevno se mu zdi, da živi, hodi, sliši, vidi, je, razume, čuti …

Pojdite kdaj v bolnišnico. Če se tam človeku ne zastavijo bistvena vprašanja o življenju, je z njim nekaj hudo narobe. Velikokrat se govori in piše o ljudeh, ki so doživeli nesrečo. Dovolj je prometna nesreča. Dogajajo se vsak dan. S kakšnim trpljenjem, s kakšno bolečino se srečujejo tisti, ki so zakrivili nesrečo in jo preživeli. Na novo se morajo učiti živeti. Sploh si ne znamo predstavljati, kakšne hude bolečine so povezane s tem. In to ne glede na starost. Kaj šele takrat, ko je tako breme pred vestjo naroda. In dejanje pokopa žrtev Hude Jame je znamenje, da zorimo kot narod, kot skupnost, da je v nas tkivo, ki nas spravljivo odvezuje od greha, in s tem zorimo kot država. Upam, da je to pouk, kaj iz naše zgodovine se ne sme več ponoviti.

Celibat je disciplina znotraj zgodovine in ureditve življenja Cerkve, na podlagi katere se določa življenje duhovnikov ter redovnikov in redovnic. Bogoslovec pred mašniškim posvečenjem se je povabljen od-ločiti, da se ves podari Bogu. To v življenje duhovnika prinaša Kristusovo rodovitnost in novost. Za to se mora duhovnik vse življenje boriti in darovati, posvečevati. Prej ste omenili en tvit. Kaj bi šele tvitnili in napisali ljudje, ne samo o duhovniku, ampak tudi o njegovi družini, če bi veljalo drugače. Tukaj morate biti tudi mediji kritični do samih sebe, da ne kritizirate zaletavo nečesa zato, da bi imeli še več možnosti, da bi potem kritizirali tisto, kar ste sicer prej na videz velikodušno predlagali.

Tako je. To je mladost Cerkve. Evharistija pa vir in vrhunec njenega življenja in poslanstva.

Splav je umor. Bom jaz vas vprašal: kdaj je človeka dovoljeno ubiti – v nobenem primeru, v vsakem primeru ali v nekaterih primerih? Kdaj je torej umor dovoljen? Nikoli.