Dežurni navihanci iz Kud Ljud, ki so nas v preteklosti že razveseljevali z interaktivnimi gledališkimi projekti, denimo z ready-made galerijo na prostem, prikladno imenovano Pocestnica, so pripravili novo vragolijo. Na sredini Tradicionalni netradicionalni polnočnici v križevniški cerkvi, eni redkih, ki so odprte za nereligiozne vsebine, duhovitosti sicer ni manjkalo, rdečelični obiskovalci pa bi si v prazničnih dneh, ko se pripravljajo na napore ob mlatenju božične večerje, vseeno zaslužili malo bolj premišljenega koncepta.
Čokolada namesto hostije
V tradicionalno obrednost so alternativne »vernike« ljudovci popeljali s čokolado namesto hostije, nihče pa ni trpel zaradi očitne zmešnjave – vode namreč niso spremenili v vino, temveč v medico. Polnočnico so si zamislili kot potovanje na dno kitovega trebuha, zato so premrzle obiskovalce polegli v postelje in začeli ogrevanje – z nežnimi pripovedkami, petjem in zavijanjem vetra so preizkušali cerkveno akustiko, z igro svetlobe in prevlado teme so nas uspešno vabili v pravljični mitološki svet, in kdor se ni vdal, si je v meditativnem gnetenju vek vsaj pristno odpočil.
To je bila navsezadnje dobra dota za drugi del magičnega potovanja v medsvet, kjer smo na sredino kroga – kot se za ritualno seanso spodobi – poleg skrbi odvrgli še poprej dragocene posteljne pripomočke. Debela dva ducata bolj ali manj sproščenih zaspancev sta se začela pobliže spoznavati prek dobre stare borbe z vzglavniki in največji gorečneži so na pernati podlogi že delali prevale. Kljub temu da smo doma pozabili pižame, je bilo v trenutku, ko smo začeli še kolektivno klepanje rim, jasno, da smo se na polnočnici zbrali, da bi si dokazali, da je praznični čas res lahko obdobje združevanja in povezovanja. Pa nam je preporod res uspel?
Iz trebuha v rit
Da v sebi ne bi zadržali niti trohice nergaštva, smo na poti iz trebuha končali še v kitovi riti; kot bi glede na fiziologijo živali le težko predvideli, je ta predstavljala najbolj nezanimiv, pretirano klasičen, šolsko terapevtski del polnočnice. V ognjeni kotel smo namreč zmetali vsak svojo psihologijo, zbrano v zrncih soli, ki nam je počivala v dlaneh: če si je en skromno zaželel, da v letu 2017 ne bi imel več prezeblih nog, je druga dobrohotno odganjala bolezni, tretji se je hotel odkrižati rokov, četrta pa že kar kapitalizma.
Pod cerkvenimi oboki zbrana množica je bila skratka poosebitev velikodušnega božičnega duha, a ne tako zanesena, da ne bi pogrešala skrbnejše dramaturgije dogodka, skratka obilnejše povezanosti vseh treh delov rituala. Ogenj smo – povezani ali vsaj držeč se za roke – zbrani ob kotlu že varovali, a vmes se je izgubila iskrica nepričakovanega, ki jo je znal kolektiv Kud Ljud navadno bolj radoživo zanetiti.
