Še preden je nad mestne ulice padel mrak in je praznična osvetlitev lahko zažarela v vsem svojem čaru, so se na stičišču Trubarjeve ceste in Prešernovega trga ustavili trije lajnarji. Skrbno so namestili svoje lajne, prednje postavili kovinski klobuček v upanju, da bo v njem zažvenketal kakšen kovanček, in že kmalu je mestno središče napolnil dobro znani zvok lajne. Melodija vsem dobro poznane popevke Čez Šuštarski most je odmevala vse tja do Zmajskega mostu in vabila mimoidoče, naj se ustavijo in prisluhnejo.
Z Žogico Marogico lajna doseže otroke
»Lajna najlepše zveni v Stari Ljubljani,« je prepričan predsednik Evropske zveze lajnarjev Rastislav Rastko Tepina, ki je v družbi še dveh lajnarjev tisti večer z živahnim igranjem dajal ritem mimoidočim, ki so hiteli po Trubarjevi cesti. Zvok lajne, ki v prazničnih dneh polni ulice v središču prestolnice, je namreč v času veselega decembra postal v teh letih že tradicionalen in nepogrešljiv. »Lajna najlepše poje od svetega večera do svetih treh kraljev,« pravi Tepina. Že od prejšnjega petka tako tudi letos skupinica lajnarjev, oblečenih v dolge črne plašče, z belimi rokavicami in prepoznavnimi okroglimi polcilindri, vsak vdan ob 16. uri prime za ročaje neobičajnih glasbil in z glasbo doda svoj košček v mozaik ljubljanskega prazničnega dogajanja.
Njihov glasbeni repertoar je pester in sestavljen v želji, da bi se za vsakogar našlo nekaj. »Ne igramo le prazničnih, božičnih pesmi. Te so namreč običajno bolj mirne, mi pa želimo ljudem pričarati živahno vzdušje,« opisuje Tepina in dodaja, da morajo biti lajnarji vešči nastopanja na ulici in si morajo znati izboriti pozornost mimoidočih. »Lajnar ni glasbenik, na glasbo se ne spoznam, tudi posluha nimam. Lajnar je poklic, za katerega si, kot pove že sama beseda, poklican. Lajne si torej nisem izbral sam, ona je izbrala mene,« se tega, kako se je pred približno tridesetimi leti začela pisati njegova skupna pot z lajno – doma jih ima zdaj že šest – spominja Tepina.
»Takrat ni bilo nobenega lajnarja v vzhodnem bloku, ker je bilo v času socializma lajnanje izenačeno z beračenjem in zato prepovedano. Običaj sem zato znova obudil.« Pa mlajši rodovi danes to glasbilo in lajnarje, ki jih je etnolog Janez Bogataj opisal kot »igralce zgodovine«, sploh poznajo? »Seveda, saj se skoraj vsak v otroštvu vsaj enkrat sreča z Žogico Marogico,« na priljubljeno lutkovno predstavo in njen napev »imela sva boben in lajno in žoga je z nama bila, imava še boben in lajno, a žogica nama je ušla« spomni Tepina.
Ko zažvenketa novčič za srečo
Prav otroci so se tisti večer najbolj radovedno smukali okoli treh lajnarjev in z veseljem prispevali »novčič za srečo« v klobuček pred njimi. Vsakič, ko je kdo prispeval kovanec, je glasno zažvenketalo, lajnarji pa se niso pozabili zahvaliti s širokim nasmehom in rahlim priklonom. Tistemu, ki lajnarju nameni kovanček, se bo, pravi staro izročilo, uresničila tiha želja.
Željo, tisto o lepih praznikih in prijetnem vzdušju, želijo čim več mimoidočim v teh decembrskih dneh izpolniti tudi lajnarji. »Če ne igraš s srcem, ljudje to začutijo. Ko sem pred leti igral pred Maximarketom in sem se v nekem trenutku zamislil, postal odsoten, so me ljudje spregledali. Lajnarstvo ni le preprosto vrtenje ročke, je nastop, pri katerem komuniciraš z občinstvom,« še doda Tepina, preden se trojica lajnarjev odpravi najprej na Petkovškovo nabrežje, potem pa še pred Filipov dvorec pri Tromostovju. »Z javnim zavodom Turizem Ljubljana smo dogovorjeni, da prvo uro igramo na Trubarjevi cesti, potem eno uro na Petkovškovem nabrežju, zadnjo uro pa si lahko sami izberemo lokacijo. In meni najljubša je pred Filipovim dvorcem. Tam je vzdušje najbolj živahno, lajna doseže največ ljudi.«
