Čez nekaj minut je bilo mogoče v notranjosti posode opazovati premikajoče se mlečne meglice različnih oblik in struktur. Prihajale so od nekod in izginjale v nič. Pred našimi očmi je v eksperimentu, vrednem nekaj deset evrov, migotalo pravcato mini vesolje. Videli smo črne luknje, materijo in antimaterijo, »rimsko cesto« in »zvezdico zaspanko«. No ja, tako se nam je, fasciniranim fizikalnim amaterjem, vsaj za hip zazdelo. Potem smo (se) seveda razumno vprašali: zakaj so meglice različne, kaj jih oblikuje, kaj jih premika. In dobili razumen, znanstven odgovor. A fascinacija nad malim čudežem narave je ostala…
Znanstveniki v največjem fizikalnem laboratoriju za delce na svetu se zagonetno nasmehnejo, ko jih vprašajo, ali se kdaj pa kdaj počutijo kot bogovi. V Cernu, ki premore največji trkalnik protonov na svetu, si namreč v resnici prizadevajo poustvariti razmere ob začetku sveta. Snov, ki nastaja ob zaletavanju protonov z nadsvetlobno hitrostjo, je drugačna od vsega, kar poznamo in si lahko predstavljamo. Ko pospeševalnik deluje, se protoni zaletijo 40-milijonkrat v sekundi. Ob sprostitvi energije v skladu z Einsteinovo najznamenitejšo formulo sledi trkov zaznavajo štirje gigantski detektorji, v katerih je temperatura nižja kot v vesolju, tlak pa tak, kakršen je na Luni. 11.000 znanstvenikov s pomočjo najzapletenejših naprav na svetu preučuje sledi teh trkov – in čaka na vzorce, ki jih z dosedanjimi teorijami standardnega modela vesolja ni mogoče razložiti.
Kaj pravzaprav iščejo v Cernu? Ne vemo, skromno odgovarja eden najuglednejših slovenskih fizikov Marko Mikuž, ki že 30 let dela v Cernu. »Preiskujemo naravo. Morda bomo kaj našli, morda ne bomo. Če ne bomo našli nič, bomo to povedali.« Kaj torej dela v Cernu Slovenija, ki je prejšnji teden po večletnem izmikanju le podpisala pridružitveni sporazum, je naslednje »logično« vprašanje. Je vredno biti del avanture z negotovim izidom? Za ne prav majhno ceno? Ko bo namreč Slovenija čez pet let postala polnopravna članica Cerna, bo plačevala polno članarino, okoli tri milijone evrov na leto.
Odgovor na ta vprašanja bo koga razjezil. V resnici ni najpomembnejše, kolikšen bo natančno izplen slovenskega pridruženega članstva – v denarju oziroma številu projektov slovenskih podjetij, univerz in inštitutov, izbranih na razpisih. Morda je to pomembno z žabje perspektive, z orlove prav gotovo ni. Najpomembnejše je namreč biti aktiven, polnopraven pripadnik največje znanstvene skupnosti na svetu, ki verjame, da se je z znanjem, zavzetostjo in sodelovanjem mogoče soočiti z največjimi neznankami tega časa. Po svoje je morda absurdno, toda v Cernu, ne v kakšni cerkvi, postane jasno, kako dober in neločljiv par sta materija in duh, merljivo in nemerljivo, zaznano in sluteno. Brez duha – radovednosti, optimizma, entuziazma, globalne znanstvene solidarnosti, oprte na skupna etična načela, ter potrjevanja neskončne zmožnosti človeka, da presega meje sveta – nas ni več. Vsaj ne kot razmišljujočih bitij, pripravljenih spreminjati svet. Če imaš ladjo, moraš odpluti, pravi dr. Mikuž, četudi ne veš, kam in kaj boš tam našel; potrebuješ »le« kralja, ki bo odpravo financiral.
Optimizem, oprt na zazrtost v prihodnost, ki po definiciji ni samo črna, je navsezadnje najboljše zdravilo proti strahu, ki se pritajeno kot golazen plazi po svetu, od Alepa do Pariza in Nice, od Carigrada do Berlina. Morda je prav optimizem, ki ga zaradi svoje narave izžareva znanost, ne samo naravoslovna, zadnji branik pred obupom, zaradi katerega se nam lahko zgodi, da se bomo v »obrambo evropskega načina življenja« namesto z novimi paradigmami sobivanja podali le še z golo silo in bodo teroristi končno dosegli svoj namen. In zato je lepo, da smo se vkrcali na Cern, da plujemo proti neznanemu in da se veselimo odkritij v tem ali prihodnjih stoletjih. Kajti nič ni tako razdiralnega kot vdanost v prepričanje, da smo obsojeni na svet z vso njegovo banalnostjo in krutostjo – ker je menda takšna človekova narava in ker drugega sistema, kot je obstoječi, ni.
Na pogubnost defetizma na politični ravni opozarja francoski mislec Alain Badiou. Kot je dejal v svojem znamenitem govoru po Trumpovi izvolitvi: Nihče ne poudarja, da je globalizirani kapitalizem nekaj odličnega. Vsi vedo tudi, da strašljiva neenakost ni rešitev. Toda argument se glasi: res je, to ni dobro, a druge rešitve preprosto ni. Badiou zato meni, da je naš čas najbolje mogoče definirati kot poskus odločevalcev, da bi prepričali človeštvo, da lahko zgodovina poteka po eni sami poti. V resnici gre za to, da je ta najboljša za odstotek ali dva najbogatejših.
Tam zunaj, v temnem vesolju, in tu notri, v globinah človeškega uma, se skrivajo rešitve, ki jih danes komajda še upamo sanjati. Če pospešeno razvozlavamo skrivnosti stvarjenja sveta, potem tudi globalni mir, razvoj tehnologije, ki bo koristila vsem, ter čista voda in šola za vse ne bi smeli biti preveč utopični cilji.
