V ženevskem Cernu, največjem fizikalnem laboratoriju na svetu, bodo čez dva tedna zagnali motorje. Veliki hadronski trkalnik (LHC) bo po dveletnem remontu konec marca spet začel pospeševati in trkati delce. Po odkritju Higgsovega bozona pred tremi leti je napočil čas za razlago temne snovi.

Iskanje temne snovi

Pospeševalnik bo poslej dvakrat močnejši in število trkov delcev se bo povečalo. Med novimi delci, ki jih želijo v Cernu odkriti, je posebej pomemben nevtralino. Ta vrsta delcev naj bi sestavljala temno snov, skrivnostno strukturo, ki predstavlja devetdeset odstotkov vse snovi v vesolju oziroma četrtino vsega, kar v vesolju obstaja. Večji del vesolja, okrog sedemdeset odstotkov, tvori temna energija, ki je še daleč od razkritja. Zgolj pet odstotkov vesolja pa sestavlja običajna snov, iz kakršne so planeti in zvezde. Petindevetdeset odstotkov vesolja je torej za človeštvo še vedno velika uganka.

»S skoraj dvakrat večjo energijo trkalnika bomo iz območja snovi, ki jo poznamo, vstopili v območje naslednjih petindvajset odstotkov vesolja,« napoveduje profesor Marko Mikuž, vodja slovenske raziskovalne skupine pri Cernovem detektorju delcev Atlas. »Narava je bila doslej do nas usmiljena in nam je razkrila Higgsov delec. Upajmo, da bo radodarna še naprej.« Znanstveniki v Cernu velikokrat govorijo o naravi kot subjektu. Opravka imajo namreč zgolj z relativno majhnimi verjetnostmi, da se bodo določene lastnosti narave razkrile. Za razkrivanje zbirajo ogromne količine podatkov o trkih delcev, ki jih prečesava eden najbolj zmogljivih računalniških sistemov na svetu.

V Cernu nastaja nova znanost, ki potencialno sega več desetletij v prihodnost. Tamkajšnji znanstveniki večkrat poudarjajo, da so današnje samoumevne tehnološke pridobitve – kot so televizija, pametni telefon in satelitski sistem – nastale na podlagi temeljnih znanstvenih raziskav pred več deset ali sto leti. Zato, poudarjajo v Cernu, je smiselno v znanstvene raziskave vlagati velike količine denarja. Veliki pospeševalnik delcev je evropske države stal šest milijard evrov, letni proračun Cerna pa znaša okrog milijarde evrov.

Za zdaj Slovenijo tolerirajo

Tudi slovenski znanstveniki si od prihodnjih Cernovih uspehov veliko obetajo, a naša država k temu ne prispeva. Pristopanje Slovenije v članstvo Cerna, ki je največji znanstveno-politični projekt evropskih držav, poteka že od leta 2009. Tedaj je vlada sprejela sklep o včlanitvi, po tistem pa so zadeve zastale. Pred dobrim letom dni nas je dr. Rüdiger Voss iz Cernove mednarodne pisarne opozoril, da je generalni direktor organizacije Rolf-Dieter Heuer slovenskim oblastem že poslal osnutek sporazuma o pridruženem članstvu, ki je pogoj za polnopravno članstvo. Podpis sporazuma bi bil prvi formalni korak, vendar iz Slovenije odgovora ni bilo – z izjemo kratkega potrdila, da so prejeli dopis, je razkril Voss. Ugledni fizik je dejal, da »proces s Slovenijo spi«.

Eden od dobrih poznavalcev problematike, ki je za Dnevnik spregovoril pod pogojem anonimnosti, nam je pojasnil, da je težava v krčenju sredstev, ki jih Slovenija namenja za znanost. Ta so se kmalu po sklepu vlade o včlanitvi začela krčiti in so se do danes skrčila za 23 odstotkov – s 182 milijonov evrov na 139 milijonov evrov na leto. »V takšnih razmerah pa ima država na izbiro le, da poseže v sredstva za znanstvene razpise, če želi zbrati denar za Cern,« pravi naš sogovornik. Dodatna težava, potrjuje naš sogovornik, pa je, da Slovenija o svojih finančnih težavah oziroma zastoju Cerna ni obveščala, temveč so zadeve res »zaspale«. Generalni direktor Heuer naj bi »zaskrbljenost« nad slovenskim odnosom že izrazil na srečanjih s slovenskim veleposlanikom v Ženevi Matjažem Kovačičem. Znanstveniki, s katerimi smo govorili o tem, so nam povedali, da je situacija »sramotna«.

Februarja letos je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar državnemu zboru sicer pojasnila, da se namerava tega vprašanja Slovenija letos ponovno lotiti. Vendar naj bi za obnovo postopka potrebovali ponovno potrditev sedanje vlade.

Od prihranka do izgube

Na ministrstvu opozarjajo, da je vključitev v Cern za Slovenijo strateškega pomena, saj gre za »mednarodni subjekt z veliko politično veljavo«. »Vprašanje članstva je tudi vprašanje odločitve države glede poti razvoja – ali se država opredeli kot visokotehnološka družba ali ne,« pravijo. Letna članarina, če se bo Slovenija za članstvo vendarle odločila, bo sprva znašala manj kot milijon evrov, v nekaj letih pa bo narasla na tri milijone. Za primerjavo: Nemčija vsako leto v Cern vplačuje 200 milijonov evrov. Res pa je, da bi bila po dostopnih podatkih to najvišja članarina, kar jih Slovenija plačuje mednarodnim organizacijam.

»Za zdaj slovensko znanstveno skupino – kljub slovenskemu izmikanju plačevanju – v Cernu tolerirajo,« pravi Mikuž, ki je z odnosom domače politike do Cerna zelo nezadovoljen. »Lahko pa se nam zgodi, da nas nenadoma odslovijo, in ta odločitev sploh ne bi bila presenetljiva! Potem bi se za nas dostop do vrhunske znanosti, do skritih prenosov tehnologij zaprl. Tako bi še malo bolj postali država, ki zgolj izplačuje pokojnine,« je oster Mikuž.

V Veliki Britaniji, ki kot dolgoletna članica v Cern vlaga 180 milijonov evrov na leto, so izračunali, da se vložek v Cernovo znanost s povratnimi učinki na domače gospodarstvo trikratno povrne. Gradnike Cernovih naprav izdelujejo tudi zasebna visokotehnološka podjetja in nekatera od teh podjetij prihajajo tudi iz Slovenije. Če bi v Cernu dobre volje do Slovencev zmanjkalo, izogibanje članstvu ne bi bilo več prihranek, ampak – izguba.