Kar težko je verjeti, da je mogočno ledeno kraljestvo v soteski Mlačca v Mojstrani ustvaril človek. Domačin Pavel Skumavc se v vodne tokove potoka Mlačca običajno poglobi dober mesec pred božično-novoletnimi prazniki. Da vodo spelje na vrh hriba in ustvari ledene slapove, si pomaga s tremi 300-metrskimi cevmi. Ustvarja največkrat ponoči, ko so temperature dovolj nizke, v mrazu in vlagi. »Ljudje mislijo, da se led naredi tako, da odpreš vodo, ta pa zamrzne. Kje pa! Ves čas stojim napol v vodi, napol na ledu. Derez ne uporabljam, ker bi z njimi več uničil kot ustvaril,« težaško delo opisuje domačin.
Narava te lahko prizadene
A narava je letos sodelovala z njim. Že nekaj časa njemu in igralcem, ki kraljestvo obogatijo z zgodbo, podarja dovolj nizke temperature za ustvarjanje in delo. Lani tak čas je Mojstrančan zaradi visokih temperatur že obupaval. Prav zato je prepričan, da takšen hobi ni za vsakogar. »Če nisi dobro psihično pripravljen, te lahko dotolče. Ko delaš, sprememb ne opaziš, vidiš pa, ko kaj izgine. Včasih delam vso noč in mislim, kako dobro mi gre, jutro pa prinese razočaranje. Narava te lahko zelo prizadene, pa nič ne moreš.«
Skumavc se spominja začetkov. Ledene slapove, ki so jih takrat uporabljali samo plezalci, je prvič izdelal pred 24 leti. Od takrat se je ledeno kraljestvo zelo razširilo. Obiskovalci se lahko povzpnejo na ledeni prestol in se podajo v gozd izpolnjenih želja. Sprehodijo se skozi ledeni gozd med presojnimi ledenimi zavesami, ledenimi vrtnicami, brvmi, potočki, jezerci, rudnikom ledenih sveč in vodometom želja do velike kristalne dvorane ledenih slapov, kjer bodo od 25. decembra že 15. leto zapored predstave. Ne gre za običajne žive jaslice, saj vsako leto zgodba opozori tudi na aktualne dogodke. »Letos smo zgodbo etnološko obarvali. Pobrskala sem po ljudskem izročilu, šegah, navadah in obredih, in to vključila v predstavo. Nekaj jih bodo obiskovalci spoznali prek pastirjev, nekaj prek dveh vaških opravljivk, mladih deklet, ki si v zgodbi neznansko želita poroke, pa četudi s starim in grbavim moškim,« režiserka mag. Nataša Cotman opozarja tudi na hudomušno plat predstave. »Morda se bo katerega od običajev kdo od starejših še celo spomnil.«
Letos bo v predstavi še več plesa, saj ta ljudi najbolj navdušuje. »Zanimivo je opazovati, kako igralci to zmorejo v derezah,« pravi Cotmanova. Med 24 igralci, ki sodelujejo v predstavi, je letos precej novincev in so se morali gibanja po ledu z derezami navaditi. Hujših poškodb na vajah kljub bolečim padcem na ledu ni bilo. Vloge so morali razdeliti ne le po igralskih sposobnostih, ampak tudi glede na pogum, saj se mora najvišji angel zadrževati kar visoko v ledu. »Predstava je poseben izziv, ker je nevarna. Nikoli ne veš, ali so vremenske razmere na tej ali oni strani mogočega. Ledena dežela poleg tega vsako noč dobi novo obliko in nikoli ne vemo, kakšno prizorišče nas bo naslednji dan pričakalo.«
Sporočilo zgodbe bo letos prenesla najstarejša igralka. »V igri želi, da bi bili mladi potrpežljivi z njo in z vsemi tegobami, ki jih starost prinese. In tudi obratno, želi si, da bi tudi ona znala razumeti, da nimajo vedno časa zanjo, in da to ne bi bila vsakokratna težava, pač pa da bi se z bližnjimi, kadar imajo priložnost biti skupaj, tudi nasmejali.« Cotmanova na navdih za poudarek zgodbe čaka vse leto, pravi. Letos ji je pomagalo prebiranje diplomskih nalog študentov. Sicer pa si želi, da se obiskovalcem Mlačce ne bi mudilo in bi uživali v nepredstavljivih količinah ledu in njegovih nepopisnih lepotah.
