Eden od mrličev leži v košarkarskem dresu kluba Los Angeles Lakers, pokojnica ob njem je oblečena za zabavo. Neki človek je še živ, a ravnokar soočen z neizbežno smrtjo, dva mrliča pozirata kot na modni brvi. Eni izžarevajo spokojnost, drugi, posneti tik po obdukciji, neizprosno opominjajo »memento mori«.
Fotografska razstava posmrtnih portretov z naslovom Zadnji pogled v galeriji Photon daje vpogled v aktualno stanje tega žanra z dolgo zgodovino, ki sega daleč v čase pred pojavom fotografije, v evropsko srednjeveško slikarstvo in kiparstvo s posmrtnimi maskami. Razstavo je porodilo vprašanje, kje je danes (še) mogoče videti posmrtni portret in kakšne so njegove implikacije, pravi Jasna Jernejšek, kuratorka razstave, ki je na to temo tudi magistrirala. »Posmrtna fotografija žalujočim služi kot spomin na umrlo osebo, istočasno pa naj bi omogočila zavedanje in sprejetje realnosti smrti,« povzema bistveno njenega nastanka in zgodovinskega razvoja kuratorka.
V družinski album ali v vežo
Posmrtna fotografija je bila včasih splošno sprejeta: prakso so po eni strani oglaševali, po drugi strani pa na to kažejo uporaba, hramba in postavljanje teh fotografij na ogled. V 19. stoletju so ljudje v ZDA posmrtne fotografije in pogrebne slike uporabljali na enak način kot druge fotografije – uokvirili so jih in obesili v vežah, na hodnikih, spalnicah in dnevnih sobah, jih vložili v albume, nakit ali denarnice. Družinske albume so svojci kazali, ko se je zbrala širša družina, ali pa so jih hranili v posebni škatli ali na posebnem mestu, do katerega je bil dostop omejen. Pri nas se tovrstnih fotografij ni razstavljalo na vidnih mestih, pravi Jasna Jernejšek.
Posmrtna fotografija je bila pogosto zadnji in edini spomin na umrlega, posebno v primerih smrti dojenčkov in otrok. Namen nekaterih posmrtnih fotografij je posneti zadnjo skupno družinsko fotografijo. Materialnost, oprijemljivost posmrtne fotografije kot objekta je eden od razlogov, zakaj ima lahko tolažilno funkcijo, saj postane miniaturni nadomestek umrlega in zbuja željo po dotiku ali spomin na to. Eden od bolj pragmatičnih razlogov za naročilo posmrtnih fotografij je pošiljanje fotografij oddaljenim sorodnikom, ki se niso mogli udeležiti pogreba, kot spomin na umrlega in kot dokaz, da je bilo za pogreb lepo poskrbljeno, razlaga sogovornica.
Slovenski portreti realistični
Posmrtne fotografije pred letom 1905 so redke, vendar kljub temu kažejo, da je posmrtna fotografija v Sloveniji podobno kot v ZDA in drugod po Evropi prisotna od začetka uporabe fotografije, pravi Jernejškova. »Zdi se bolj verjetno, da se je tudi praksa posmrtne fotografije pri nas razvila spontano, kot odraz dveh teženj: posnemanja meščanskega sloja v njegovem načinu življenja, ki je zajemal tako šege in navade ob smrti kot tudi fotografsko portretiranje, ter splošne želje po realističnem upodabljanju stvarnosti, ki jo je s seboj prinesla fotografija. To je morda tudi razlog, zakaj posmrtna fotografija pri nas nikoli ni stopila iz okvira realizma, kot je bilo to značilno za ameriški slog upodabljanja mrtvih, kot da so živi. Mrtve se je sicer upodabljajo, kot da spijo, kar bi nekako ustrezalo poslednjemu spancu, vendar nikoli z namenom prikrivanja njihovega realnega stanja.«
Največja sprememba v razvoju na Slovenskem se je zgodila po 2. svetovni vojni, ko se motivno zanimanje od posmrtnih portretov premakne k skupinskemu portretu žalujočih z umrlim oziroma njegovo krsto in nato k pogrebni fotografiji, ki dokumentira pogreb kot dogodek in se osredinja na žive ljudi, ki mu prisostvujejo. Danes je ideal nesmrt oziroma simbolna smrt, saj so na pogrebnih fotografijah podobo umrlega nadomestile podobe predmetov – krste ali žare, rož, vencev. Fotografiranje pogreba danes spada v standardno ponudbo pogrebnih zavodov, nekateri pa so jo že razširili s snemanjem ali celo internetnim prenosom pogreba, na primer javno podjetje Žale.
Mrtvi živijo naprej
»Dovolila bi si trditev, da praksa posmrtnega fotografiranja še obstaja, vendar je stvar zasebna, zato je težko ugibati, kako razširjena je. Poznam nekaj primerov, ko so svojci fotografirali umrlega za spomin,« pravi Jasna Jernejšek. Ameriški sociolog Jay Ruby za ZDA ugotavlja, da je posmrtno fotografijo v sodobnem času še mogoče najti med nedavnimi priseljenci in drugimi, ki ohranjajo tesne stike s svojci, ki ostajajo v matični državi; poleg Afroameričanov so to še na primer Irci, Poljaki, Rusi, Italijani in azijski Američani. Praksa je po nekaterih virih značilna tudi za Indijo.
Posmrtno fotografijo pa priporoča tudi sodobna terapija oziroma znanost. Po Evropi in ZDA nekateri bolnišnični oddelki prepoznavajo posmrtne fotografije kot sredstvo, ki svojcem pomaga pri žalovanju, še posebej to velja za starše, ki so izgubili otroka ob rojstvu ali kmalu po njem. Materinski oddelki so ponekod celo začeli uvajati nov pristop k soočanju z izgubo tako, da starše spodbujajo, naj držijo in oblečejo mrtvega otroka, uredijo pogreb ter zadržijo spominke in predmete. »Nova praksa je velik odklon od prejšnje, ko se je starše spodbujalo, naj čim prej pozabijo na smrt otroka in nadaljujejo življenje. Še ena raba posmrtne fotografije so pogrebni selfiji – tu pa se lahko razpravlja o tem, ali je to primerno ali ne,« končuje Jasna Jernejšek.
