Ko so v Galeriji Fotografija v Ljubljani v začetku decembra odprli razstavo Stephan Lupino – Osemdeseta v New Yorku, ki bo na ogled še do 7. januarja, je v njej mrgolelo znanih in neznanih. Hrvaški umetnik, ki je še vedno najbolj znan kot fotograf, čeprav se zdaj ukvarja skoraj izključno s kiparstvom in slikarstvom, je bil od nekdaj zanimiv tudi za slovenske ljubitelje umetnosti. Njegove fotografije, ki so nastajale v 80. letih prejšnjega stoletja po kultnih newyorških klubih, pa ga še vedno lovijo.
Fotografija mu je dolgočasna
»Fotografijo sem zapustil, čeprav imam zelo dragocene stvari. Zdaj smo vsi fotografi. Fotografija je postala dolgočasna in je izgubila svojo vrednost. Vsi tisti fotografi, ki so v 80. letih slikali za mojim hrbtom, so zdaj slavni, ampak delajo najbolj dolgočasne fotografije. Sam bi lahko naredil čuda v fotografiji in jih tudi sem, ampak potem vse to zapustil, ker me ni zanimalo, ker sem bil preveč nor,« mi je Stephan Lupino pojasnjeval v svojem zagrebškem stanovanju, nekakšnem studiu, polnem kipov, slik, križev, stolov, fotografij pa tudi ženskih čevljev z visokimi petami in usnjenih dodatkov, ki so si jih za fotografiranje nadevali njegovi modeli. Ženske so se za Lupina rade slekle, ker je vsako telo znal poslikati tako, kot da pripada boginji. Naj bodo to dekleta iz soseščine ali zvezdnice velikega formata, iz vseh je naredil nekaj lepega, erotičnega. Enako oziroma še bolj velja to za moške: »Vsi so rekli, da moške fotografiram najbolje. Tudi največ denarja sem zaslužil z njimi, predvsem z akti temnopoltih moških. Moške res dobro poznam, ker sem bil športnik. Poznam pa dobro tudi žensko telo.«
Družil se je z največjimi
Bil je modni fotograf in kronist nočnega življenja v New Yorku, ki je v bolj sproščenem duhu ovekovečil ikone tistega časa in zraven se še malo zabaval z njimi, denimo z Mickom Jaggerjem, Billyjem Idolom, Brianom Ferryjem, Andyjem Warholom, Madonno, Mikom Tysonom, Mattom Dillonom, Brigitte Nielsen, Jerryjem Hallom. »Lupino dogajanja ni le fotografiral, ampak je bil del njega. Zato je posnel tudi fotografije, ki niso bile namenjene za objavo. New York v 80. letih prikažejo drugače: bližje, bolj osebno in s slutnjo tesnobe za pretiranim ekscesom. Razstava Osemdeseta v New Yorku se osredotoča prav na fotografije, ki jih je posnel Lupino soudeleženec in ne zgolj Lupino fotograf,« je ob razstavi v Ljubljani zapisala Iza Prevc. Njihove vrednosti se brez kančka lažne skromnosti zaveda tudi Lupino sam: »To, kar sem delal jaz, je bilo kot film, kot Fassbender, Fellini. Ko fotografiraš znane, to vsi hočejo kupiti, druge stvari pa moraš promovirati, zato sem bil kar malo razočaran.«
Moda ga, kot dodaja, ni pretirano zanimala, čeprav je začel kot model. »Delal sem, da bi preživel. Izgubljal sem čas s starletami, ker so me zanimale ženske, potem pa sem to opustil. Imel sem talent za fotografiranje, ampak me je zanimalo samo to, da spim s čim več ženskami, da jih čim več fotografiram golih. Zagotovo sem posnel več kot 2000, 2500 fotografij,« pravi, priznava pa, da se mu je v New Yorku, kamor je prišel, da bi postal igralec, odprl popolnoma nov svet. Newyorška scena, ki jo je za avantgardno revijo Deatils začel spremljati leta 1983, je bila svetlobna leta daleč od rodnega Varaždina in tudi svetlobna leta daleč od časov, ko je delal kot telesni čuvaj ali zmagoval v karateju. Pa tudi precej daleč od današnjega New Yorka: »New York je zdaj v primerjavi s takrat zelo dolgočasen, vsi so na mobitelih, vsi so na laptopih, vsi si nekaj dopisujejo, ni več pravih žensk. Nočno življenje je, ampak je vse komercialno, če plačaš, prideš noter, prej pa si lahko prišel noter, če si bil faca.«
Pravi, da bo čez sto let na ravni Picassa
Se pa New Yorka vseeno ne more otresti niti danes oziroma zadnjih deset let, ko je svojo energijo pretočil v kiparstvo in ko iz njega, kot pravi, prihaja pravi Lupino. Pred tremi leti je tako v Galeriji Ralpha Puccija na Manhattnu razstavil svojo najbolj znano skulpturo, bakreno Ognjeno žensko (Fire Woman), ki je danes ocenjena na 200.000 dolarjev, pa še tri druge kovinske kipe, 12 križev, devet slik in deset skic. Svojih najbolj znanih skulptur, kot je recimo Fire Woman, noče prodati, ker predvideva, da bodo vredne še veliko več. »Lahko bi jo prodal že večkrat, a je izpod pol milijona dolarjev ne dam,« je neposreden, ko beseda nanese na Ognjeno žensko. »To je moja prva kovinska skulptura. Na njej sem se naučil, kako delati s kovino, saj nisem hodil na akademijo. Res je bilo težko, vse mi je odpadalo, ampak sem jo naredil rekordno hitro. Vse s svojimi rokami, v petih, šestih dneh, to, kar delajo ljudje več mesecev.«
Zdaj se je Lupino, ki je najprej začel izdelovati mize in stole, potem pa kipe iz lesa ter nato še iz kovine, v kiparstvu izpopolnil, med božanjem ene od svojih kovinskih žensk in ob nestrokovni pripombi, da malo vleče na Alberta Giacomettija, je navrgel: »Lupinizem je lupinizem, ne Giacometti. Že fotografija je bila lupinizem. Lupinizem bo čez sto let večji. Zagotovo. Jaz bom na ravni Picassa, Dalija. Vsemu, kar naredim, dam nek prepoznaven slog. Moja dela so sto let pred časom in niso iz tega sveta.« In kaj sploh je lupinizem? »Nora, kreativna energija, sto let pred časom,« je rekel in se naenkrat dvignil s stola. Zmotil ga je detajl na še nedokončanem kipu, ki je stal na mizi in ga je popravil s prstom. »To opazim samo jaz,« je rekel in povedal, da v svoji trenutni fazi dela s plastiko, lesom in akrilno maso, ki je lažja od kovine, kar ni zanemarljiva sprememba, saj so njegovi kovinski kipi težki tudi od dvesto kilogramov naprej. Impresivno, tako kot so impresivne številke, ko gre za to, koliko del je nastalo v zadnjih letih. Več kot 150 kipov, kakih 120 slik, 50 stolov, deset miz in okoli 500 križev. Ja, križev. »Križe sem začel izdelovati, ker mi je ostajal les od skulptur, potem pa sem si rekel, da so vsi Hrvati grešniki in da bom zanje naredil štiri milijone križev, da bi vsak lahko imel enega. Dobil pa ga je tudi Obama.«
