Največja vladna stranka je bila stisnjena v kot že takoj po sklenitvi stavkovnega sporazuma z zdravniškim sindikatom Fides. Ne le zato, ker so sindikati zaradi tega bistveno povišali zahteve, temveč tudi zato, ker je z darilom zdravniški eliti ob vseh kriminalnih dejanjih v zdravstvu še dodatno izgubila ugled v očeh javnosti, s tem pa v luči prihajajočega predvolilnega boja tudi podporo koalicijskih strank. Ob hkratni (neutemeljeni!) samohvali z ugodnimi gospodarskimi gibanji se tudi ni mogla več sklicevati na zahteve po nadaljnjem varčevanju, pa čeprav naj bi bilo to z očmi Bruslja oziroma Berlina v obrobnih državah še naprej zelo potrebno.
Po devet mesecev trajajočem pingpongu predlogov in protipredlogov, groženj in katastrofičnih scenarijev lahko ocenimo, da je poraženec pogajanj nedvomno vlada, ki je v celoti pokazala vso svojo neizkušenost, zaletavost in pomanjkanje politične modrosti. Z nenehnim spreminjanjem in zaostrovanjem svojih stališč, zapiranjem in ponovnim odpiranjem pogajanj je izgubila vse leto, ki naj bi bilo namenjeno modernizaciji plačnega sistema v javnem sektorju. Zatem pa, ko je bila že tik pred dogovorom s sindikati, ki so tedaj zahtevali 40 milijonov evrov, v najbolj nepravem času popustila zdravnikom.
Ob še vedno neznanih posledicah dogovora s Fidesom bo morala zdaj vlada namesto teh 40 milijonov nameniti dodatnih 100 milijonov evrov (če upoštevamo celotni znesek plačnih anomalij). Ob tem pa skrajšati odpravo varčevalnih ukrepov za eno leto, če upoštevamo njen izhodiščni predlog, celo za dve. Kako bo finančna ministrica to pojasnila evropski komisiji, ni znano.
Po drugi strani dogovor vendarle prinaša tudi nekaj pozitivnega. Že osem let trajajoče obljube o odpravi plačnih anomalij so tako kot varčevalni ukrepi dobili jasno določene roke, kar daje vladi možnost, da se prihodnje leto osredotoči na veliko pomembnejšo plačno in uslužbensko zakonodajo. Ta potrebuje večjo fleksibilnost tako pri nagrajevanju kot kaznovanju, zrahljanje okostenelih avtomatizmov in večjo odgovornost »odgovornih« ljudi, nemara pa tudi razmislek o sedanji enotnosti plačnega sistema.
Čeprav je res, da enotni plačni sistem zaradi gospodarske krize in varčevalnih ukrepov v celoti nikoli ni mogel zaživeti, je vendarle ujetost v skupno kletko pokazala številne pomanjkljivosti. Zato bi bilo morda smiselno iz vladnih predalov znova potegniti načrte nekdanje ministrice Irme Pavlinič Krebs, po katerih bi se zaradi velikih razlik med dejavnostmi in različnih interesov posameznih sindikatov enotni plačni sistem ohranil le v državni upravi, druge dejavnosti pa bi dobile večjo avtonomijo.
