Zdaj pa si predstavljajte še – to bo nekoliko lažje – da živite v občini z županom, ki je reden gost črnih kronik, pogosto obiskuje sodišče, kjer se brani pred očitki tožilcev o korupciji, vas pa, skupaj z mnogimi drugimi soobčani, daje nemočen bes, ker zoper takega župana ne morete ukreniti ničesar. Sodišča pač meljejo počasi in do pravnomočne sodbe, ki bi edina lahko spravila župana iz fotelja, kar ne pride in ne pride. Druge možnosti za odstranitev takega župana pa naša zakonodaja ne pozna.
Opisani situaciji sta v grobem oris problema, znotraj katerega se soočajo argumenti za in proti sprejemu zakona, ki bo, če bo sprejet, omogočil odpoklic županov. In teh argumentov ni malo. Na eni strani zagovorniki, ki se sklicujejo na »suverenost ljudstva« in navajajo vrsto problematičnih županskih primerkov po Sloveniji, na drugi strani pa tisti, ki opozarjajo na možne zlorabe odpoklica v politikantske ali pa čisto zasebne namene.
Slovenija se je z možnostjo ljudskega odpoklica državnih funkcionarjev ukvarjala dvakrat. Prvič je bilo to – če se prav spomnim – v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je nekaj zagretežev predlagalo uzakonitev odpoklica poslancev, drugič pa, ko je stranka Zares pripravila, Državljanska lista pa vložila v parlamentarno proceduro tako imenovani projekt Muscolo, ki je poleg prepovedi kandidiranja vsem, ki so v kazenskih postopkih, urejal tudi odpoklic županov. Odpoklic poslancev je propadel kot ustavno sporen, tudi sicer pa je odpoklic v proporcionalnem volilnem sistemu povsem nesmiseln in tehnično neizvedljiv. Le kako bi uredili postopek odpoklica poslanca, ki je bil izvoljen z 10 odstotki glasov – jasno je, da bo odpoklican!? Odpoklic županov je druga zgodba, saj so izvoljeni večinsko, vendar je Muscolo padel, ker so poslanci izkoristili mnenje zakonodajno-pravne službe parlamenta, ki je potencialno kriminalne funkcionarje vzela v zaščito, in zakona sploh niso vzeli v obravnavo.
Odpoklic bodo spremenili v farso
No, zdaj je zakon, ki omogoča odpoklic županov, čisto zares v parlamentu in v teh dneh bodo poslanci odločili, kaj z njim. Prednosti in slabosti odpoklica torej ni več mogoče presojati le akademsko in abstraktno. Premislek ne more biti teoretski, treba se je vprašati, kaj odpoklic županov pomeni v državi, ki ima več kot 200 občin, ki je politično izjemno razdvojena in v kateri je zaupanje v politične institucije v prostem padu. Kako neki pravni institut (na primer odpoklic) učinkuje v posamezni državi, je namreč bolj od tega, kako je zapisan v zakonu, odvisno od tega, v kakšno politično in pravno kulturo pade. Interpelacijo, na primer, imajo v skoraj vsaki moderni ustavi, smešnico pa smo iz nje naredili le v Sloveniji.
Ko sam začnem razmišljati o omenjenih slovenskih razmerah, postanem do odpoklica županov zadržan (ne pa še odločno proti). Ko se vprašam, kako bo odpoklic uporabljen v tistih naših miniaturnih občinah z upravami, ki so absolutno nesposobne parirati strokovno usposobljenim in odlično plačanim najemnikom, ki si jih lahko privošči vsak kolikor toliko velik investitor, se mi zdi verjetno, da se bo izpridil v osebna obračunavanja in podleganje kapitalskim interesom oziroma postavljanje le-teh pred vse druge. Ko razmišljam, kaj možnost odpoklica prinaša naši politično razdvojeni politiki, se bojim, da bo rezultat podoben kot pri že omenjeni interpelaciji: stranka, ki je edina organizirana in motivirana za izvajanje negativnih projektov, bo tudi tukaj prevzela štafeto in odpoklic spremenila v farso. In ko si poskušam predstavljati, s kakšnim navdušenjem bo ljudstvo, ki političnim institucijam ne zaupa skoraj nič več, sprejemalo pobude za odpoklic posameznih županov, se ustrašim, da to lahko postane ena glavnih političnih tem naše prihodnosti.
Zato bi se mi, preden bi se sam odločil za podporo takšnemu zakonu, zdelo potrebno razmisliti o uveljavitvi tistih možnosti za »obračun« z nezaželenimi župani, ki bi se izognile pastem ljudskega odpoklica. Eno od takšnih možnosti naša zakonodaja že pozna. Župana (pa tudi občinski svet), ki ne izvršuje odločb ustavnega sodišča in drugih sodnih odločb, lahko v predpisanem postopku razreši državni zbor. Zakaj ne bi podobno mogli urediti tudi drugih primerov, ko je razrešitev župana smiselna?
Prvi tak primer in gotovo tisti, ki največ ljudi prepriča, da podpirajo možnost odpoklica županov, je korupcija. Občutku za pravičnost se pač upira, da na funkcionarskem stolu sedi oseba, ki se ubada z resnimi obtožbami korupcije. V Sloveniji je bilo v zadnjih letih kar nekaj takšnih primerov in negativne izkušnje z javnimi pritiski, ki takšnih županov niso odnesli, so pravzaprav glavni razlog, da je danes zakon o odpoklicu sploh na dnevnem redu. Da je mogoče problem rešiti brez glasovanja o odpoklicu, je lepo pokazal že omenjeni zakonski paket pod imenom Muscolo. Ta je predvidel, da za funkcijo ne more kandidirati, kdor je obsojen, in tudi tisti ne, zoper katerega je vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tisti, ki funkcijo že ima, pa jo v takem primeru izgubi.
Drugi pomemben razlog za odpoklic je županovo nasprotovanje projektom, ki jih občani večinsko podpirajo, ali pa obratno – njegovo vsiljevanje projektov, ki jim občani nasprotujejo. Če uporabim govorico politične teorije: ker se je župan oddaljil od volilne baze. Tudi tukaj bi lahko poiskali drugačno rešitev. S spremembami zakonodaje, ki ureja možnost izvedbe lokalnih referendumov, bi lahko dosegli, da se »ljudska volja« uveljavi tudi takrat, ko je drugačna od županovih kapric. Če bi neizvajanje referendumske odločitve uvrstili med razloge za razrešitev župana (enako kot v primeru neizvrševanja sodnih odločb), bi bil tudi ta problem v celoti rešljiv.
Županova nesposobnost
Sam se znam spomniti le še dveh utemeljenih razlogov za odpoklic župana: trajen konflikt z občinskim svetom, zaradi katerega je blokirana dejavnost občinske uprave, in županova evidentna nesposobnost. Pri prvem je problem seveda to, da sta tako občinski svet kot župan izvoljena neposredno in je težko pojasniti, zakaj bi se v takem primeru odpoklicalo župana, ne pa občinski svet. Zadevo bi zlahka rešili, če se župana ne bi volilo neposredno, dokler pa se ga, se je edino pošteno sprijazniti s tem, da odpoklica župana ni pošteno zahtevati, če ne damo istočasno na mizo še odpoklica občinskega sveta.
Kaj pa reči o primerih evidentne županove nesposobnosti? Po mojem mnenju je to še najbolj upoštevanja vreden razlog za razrešitev župana. Mislim tudi, da bi največkrat prišel v poštev. Vendar pa se v teh več kot 20 letih naših županov spomnim marsikaterega nezadovoljstva zaradi županske korupcije ali nesoglasij okrog posameznih projektov, nisem pa še naletel na proteste zaradi županske nesposobnosti. Ker takih županov torej očitno nimamo, je vprašanje, ali je zakonsko urejanje odpoklica zaradi zgolj teoretične možnosti, da bi bil kdaj v kakšni občini izvoljen nesposobnež, sploh smiselno.
Kot sem zapisal zgoraj, sem do možnosti odpoklica županov zadržan, ne pa odločno proti. Zakaj ne? Zato, ker se mi zdi, da ne v vladi ne v državnem zboru zlepa ne bo mogoče doseči soglasja glede sofisticiranih rešitev, ki jih tukaj omenjam. Energije za kaj takega v naši politiki preprosto ni, raje se zatekamo k enostavnosti. In če teh sofisticiranih rešitev ne bo, ostanemo pri vprašanju, ali uveljaviti problematičen mehanizem za obračun s korumpiranimi župani (odpoklic) ali ostati brez vsakega mehanizma. Kot kaže, bo izbrana prva od teh dveh možnosti. Kam nas bo to pripeljalo in ali nas bo potem kaj manj bolela glava, kot nas zdaj, pa…
