V nedeljo nekaj po polnoči se je v lokalu Sila v eni prometnejših skopskih ulic Orce Nikolov zgodil precedens – na nobenem od treh velikih zaslonov niso tako kot vedno predvajali enega izmed športnih sporedov. Ducat moških je spremljalo tri televizijske postaje, ki so z gosti v studiu komentirali podatke o izrednih parlamentarnih volitvah in z navijaško strastjo poskušali ugotoviti, kdo je zares zmagal, kdo bo mandatar in kako naj bi bil sestavljen novi makedonski parlament.
Amaterskim analitikom to nikakor ni uspevalo, kajti izid je bil tesen, iz minute v minuto se je spreminjal in vse bolj je kazalo, da se bo Makedonija znašla v političnem položaju, v kakršnem doslej ni bila. Toda gostje v lokalu niso bili edini, ki so neuspešno poskušali ugotoviti, kdo bo s kom lahko sestavil vladajočo koalicijo in popeljal Makedonijo na nova pota, predvsem iz globoke krize.
Dva zmagovalca
Komu so makedonski volilci zaupali zahtevno nalogo ekonomske in politične ozdravitve, ni bilo jasno niti politikom najmočnejših strank in njihovih koalicijskih partnerjev, vladajoči VMRO-DPMNE Nikole Gruevskega in Socialdemokratski zvezi Makedonije (SDSM) Zorana Zaeva. Oba sta v poznih urah razglasila zmago, državna volilna komisija pa je še v ponedeljek pozno popoldan vztrajala, da sta obe koaliciji osvojili po 51 poslanskih mest, čeprav je VMRO-DPMNE dobila okrog 16.000 glasov več. Da zmaga ni bila tako velika, kot so pred kamerami trdili vodilni obeh strank, priča dejstvo, da se je pred sedežema obeh strank zbralo relativno malo ljudi in da je »slavje« trajalo dokaj kratko, za kar prav gotovo ni bila kriva zgolj zmerno mrzla noč, ampak dejstvo, da zmagovalca praktično ni in da se je Makedonija znašla v patpoložaju, najsi to politiki obeh velikih strank priznajo ali ne.
Kaj in kako naprej, ni bilo jasno niti makedonskim političnim analitikom. Eden med njimi, nekdanji dolgoletni dopisnik Radiotelevizije Skopje iz Slovenije Todor Pendarov, je za Dnevnik dejal, da Makedonci niso premogli dovolj poguma, da bi naredili korak več in kaznovali dosedanjo oblast VMRO-DPMNE in Gruevskega za uničevanje demokracije in gospodarstva, množično prisluškovanje, zlorabo položaja za družinske posle in volilne manipulacije. Pa kaj bi ta človek in stranka morala še narediti, da ju volilci končno spravijo z oblasti, se je vprašal Pendarov.
Res je, da so SDSM podprli mnogo bolj kot pred dvema letoma, a odločno premalo za nujne korenite spremembe. Izid volitev je svojevrstno presenečenje, toda negativno. Makedonci so, pravi Pendarov, še bolj razcepljeni, razdeljeno pa je tudi veliko in pomembno albansko volilno telo, ki je sicer kaznovalo svojo stranko DUI zaradi sodelovanja v vladi Gruevskega in ji dalo 40 odstotkov manj glasov, a je svoje glasove razpršilo na štiri druge nacionalne stranke. Zato bodo lahko igrale zgolj obrobno vlogo v boju s SDSM za mandatarstvo za sestavo nove vlade.
Ključna vloga albanskih strank
O problemu razdeljenosti albanskega volilnega telesa in posledicah tega smo vprašali albanskega analitika Alberta Muslijo. »Da so albanski volilci množično odrekli podporo stranki DUI in tako posredno oslabili oblast Gruevskega, bo imelo pozitivni učinek za prepotrebne spremembe v državi samo v primeru, če se DUI pridruži preostalim albanskim strankam v zahtevi, da država oziroma VMRO-DPMNE omogoči nemoteno delo posebnemu tožilstvu. To je bilo ustanovljeno, da razišče znano afero prisluškovanja 26.000 državljanom, ki je – o tem ni več nobenega dvoma – potekalo ne le s tiho privolitvijo Gruevskega, ampak je bil tudi njen »stric iz ozadja« z namenom, da bi obračunal s političnimi nasprotniki, a tudi omogočil donosne posle svojim družinskim članom in sorodnikom. Le združene albanske stranke bi lahko prispevale dovolj poslanskih mest SDSM, da oblikuje stabilno parlamentarno večino,« je dejal Musliju.
Oba sogovornika pa sta si enotna, da je pred Makedonijo obdobje zahtevnega iskanja koalicijske večine, ki morda ne bo dalo rezultata, kar pomeni prehod iz avtoritarne vladavine ene stranke v čas negotovosti in nedelovanja države.
