Svet Evropske centralne banke (ECB) je včeraj podaljšal program tako imenovanega kvantitativnega sproščanja, in sicer za najmanj devet mesecev oziroma do decembra 2017. Obseg odkupovanja državnih obveznic pa bo od aprila manjši in bo namesto sedanjih 80 milijard znašal 60 milijard evrov mesečno.
Centralne banke območja evra so od uvedbe programa marca lani odkupile že za več kot 1200 milijard evrov državnih obveznic. Skupaj s podjetniškimi obveznicami, finančnimi instrumenti, zavarovanimi s premoženjem, in kritimi obveznicami centralnih ter poslovnih bank pa že za skoraj 1500 milijard evrov vrednostnih papirjev.
Zgrešena denarna politika
Cilj odkupovanja obveznic problematičnih držav v območju evra je preprečiti rast njihovih obrestnih mer ter s povečanjem količine denarja v obtoku spodbuditi inflacijo in okrepiti gospodarsko rast. Po mnenju ekonomista Jožeta Mencingerja je takšna denarna politika zgrešena, saj večina tega denarja namesto v novih naložbah konča v rokah bogatih investitorjev in borznih špekulantov, s tem pa se po njegovem mnenju ustvarja nova kriza.
Mencinger je prepričan, da bi gospodarsko rast najbolj zagnala povečana poraba, zato meni, da naj bi teh 80 milijard evrov oziroma dobrih 250 evrov na prebivalca evrskega območja raje namenili državljanom v obliki helikopterskega denarja oziroma univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). »Ta denar ponuja idealno možnost rešitve problema, ki ga ima UTD na prihodkovni strani,« pravi Mencinger.
Polovica ljudi bi UTD porabila
Helikopterski denar (monetarno financiranje proračuna za zmanjšanje davkov, povečanje socialnih transferjev oziroma povečanje javnih investicij, op. p.), ki ga ekonomist Igor Masten primerja z »injekcijo adrenalina v telo«, postaja v zadnjih letih vse bolj aktualen – ne le med ekonomisti, o njegovi smiselnosti razpravljajo tudi centralne banke, ki že več let neuspešno iščejo rešitev za večjo gospodarsko rast.
V prid njegovi uvedbi so tudi raziskave. Po anketi, ki so jo letos opravili v Nemčiji, Franciji, Italiji in Španiji, bi dodatnih 300 evrov mesečno porabila kar polovica vprašanih, medtem ko bi jih prihranila le dobra petina. Za zagovornike UTD je spodbudna tudi ugotovitev, da bi zaradi dodatnega denarja le 6 odstotkov anketirancev delalo manj.
Razdelitev denarja v obliki gotovine oziroma na račune državljanov pa po Mencingerjevih besedah ni edina možnost za uporabo helikopterskega denarja. Centralna banka bi lahko, kot pravi, neposredno financirala proračune in tako zmanjšala primanjkljaje in zadolženost, ali pa z njim financirala posamezne infrastrukturne projekte. Helikopterski denar bi lahko namenili tudi za begunce. Ob predpostavki, da bi v EU imeli tri milijone beguncev, bi letni izdatki zanje znašali 22 milijard evrov, kar je zgolj dobra četrtina mesečne količine denarja, ki ga ECB ustvarja s kvantitativnim sproščanjem. »Fiskalni učinek bi bil v tem primeru še večji kot pri UTD, saj bi bil denar v celoti porabljen tam, kjer begunci bivajo. Begunsko »breme« pa bi se lahko hitro spremenilo v gospodarsko spodbudo,« ocenjuje.
Kdo bi o tem prepričal varčne Nemce
Za helikopterski denar kot nekakšen začasen UTD se zavzema tudi Jože P. Damijan z ljubljanske ekonomske fakultete. »Helikopterski denar je v primarni obliki socialni transfer države vsem prebivalcem, ki ga plačuje centralna banka s kupovanjem državnih obveznic. Ker državi nanje ni treba plačevati obresti niti jih ni treba poplačati ob dospetju, je z računovodskega vidika za državo zastonj. Njegova posledica je lahko le večja gospodarska rast in inflacija,« ugotavlja. Čeprav je po njegovem mnenju ta eksperiment »ekonomsko smiseln«, pa dvomi, da bi lahko kdo o tem prepričal nemškega finančnega ministra in premagal nemško »gospodinjsko logiko«. »Najbrž mora kriza trajati še kakšno desetletje, da bo ideja dozorela tudi v nemških glavah,« ocenjuje Damijan.
