Sanacija območja Teharij bo trajala pet let, 4.

Konstruktivna strokovna kritika pomeni napredek strokovnega znanja, nasprotno pa molk in mižanje zaradi pomanjkanja osebnega poguma povzročata hudo stagnacijo stroke. Osebne zamere ter hitro naraščajoči strah naše stroke in visokega šolstva pred strokovno kritiko so očitno znamenje pomanjkljive strokovne samozavesti, ki temelji na občutku lastnega strokovnega neznanja in pomanjkanju praktičnih izkušenj.

Strokovno znanje in praktične izkušnje najbolje ponazarjajo ustrezne reference s tega strokovnega področja. V ZRN sem vodil projektantski biro in sem bil med drugim dobro desetletje soudeležen (kot odgovorni projektant in vodja nadzora gradnje) pri mnogih projektih, recimo gradnji ali sanaciji deponije posebno nevarnih industrijskih odpadkov za deželo ali pa gradnji deponije gradbenih odpadkov. V strokovni kritiki sem bil očitno nerazumljiv, zato bom zaradi omejene dolžine članka skušal pojasniti le moje glavne strokovne pripombe.

Zakoni hidravlike zahtevajo, da mora iz določene točke odtekati ista količina tekočine, kot jo v njo tudi pritekla. Voda ne more kratko malo izginiti. Na deponijo pade na leto 1100 mm padavin. Torej mora natančno ta količina tudi odteči. Po predlogu P+V naj bi torej po namestitvi (delno propustnega) pokrova deponije 770 l/m2 odteklo površinsko in 330 l/m2 v obliki izcednih voda. Zgolj na 30 odstotkov zmanjšani pretok deponije pa bo še nadalje zadostoval za iznos enake količine škodljivih izcednih snovi. Posledično bo treba torej te izcedne vode (zaradi trikratnega porasta koncentracije) poloviti s talno bariero in omrežjem ter jih odvajati na ustrezno čiščenje in končno odstranitev nevarnih snovi. Nastajanje izcednih voda lahko torej preprečimo samo z namestitvijo absolutno nepropustnega pokrova.

Prof. Veselič trdi, da so dno ter stene deponije zaradi debelih slojev naravne gline nepropustne in so zato okolju nevarne izcedne vode (330 l/m2) popolnoma »odrezane« od podtalnice. Žal mi iz literature ter mojih nekajdesetletnih gradbenih izkušenj niso znani absolutno nepropustni naravni nanosi gline. Če bi to namreč držalo, bi se morala »deponijska posoda« napolniti in izcedne vode bi se opazno prelivale prek robov deponije. Kam naj bi torej izginila ta količina izcednih voda?

Zatorej sprašujem: kje sem se torej zmotil pri pavšalno očitani napačni vodni bilanci in kaj ima ta vodna bilanca sploh opraviti s pavšalno očitanim neupoštevanjem geoloških razmer? Predvideni pokrov bo treba izvesti pod zadostnimi nakloni in s hidravlično pravilno izoblikovanimi jarki tako, da bo lahko brez erozijskih poškodb pokrova odteklo letno 770 l/m2 (ali celo 1100 l/m2) v vodotoke.

Kar se tiče v predlogu P+V predvidenih 600 m3 potrebnih bentonitnih barier na 6 ha dejanske površine deponije in posledično 260-kratno zmanjšanje moje grobo ocenjene potrebne količine nasutja (za 16 ha predpostavljene površine), pa naj povem sledeče.

Povprečna debelina dragih bentonitnih barier naj bi računsko znašala torej le (600 m3/6 ha =) 1 centimeter? Kje pa so ostale še ogromne količine zemljin za ustrezno površinsko izravnavo ter profiliranje naklonov deponije, za spodnji ter zgornji zaščitni sloj bentonitne bariere, za obljubljeni drenažni sloj in zadostno zaščitno prekritje drenažnega sloja, kakor tudi za debelo humusno (ali uporabno) površinsko plast itd., da navedenih vertikalnih barier niti ne omenim? In vse to za zgolj okroglo 2 milijona evrov? Vsaj pri takih enostavnih izračunih bi pričakoval nekaj več resnosti in strokovnosti.

Na koncu pozivam MOP, doc. Petkovškovo in prof. Veseliča, da pri evropskem sodišču nujno (še pred sklepanjem pogodb s projektanti) preverijo, ali sodišču zadošča predlog P+V (zgolj 70 odstotkov zmanjšanja pretoka skozi deponijo ob nadaljnji neokrnjeni emisiji škodljivih snovi v okolje). Kdo bo končno odgovarjal za zgrešene investicije v primeru uspešne pritožbe tožnika?