Samo Rugelj, avtor knjige Na dolge proge: »Lažje je napisati knjigo kot preteči ultramaraton«

Murakami mi je dal aha moment, da bi kaj takšnega lahko napisal tudi jaz. V naši družini smo imeli daljšo in bogatejšo tekaško tradicijo kot Murakami, je pa on jasno imel neko osebno zgodbo. Kaže, da sem čakal na dober zgled, ki bi mi omogočil drugačno vrsto pisanja, kot sem jo imel do tedaj, ko sem pisal o založništvu, filmu in podobno. Ni pa k temu prispevala samo Murakamijeva knjiga. Drugi povod je bila zbirka Cankarjeve založbe Hvalnice, za katero sem nameraval napisati hvalnico teku, a je potem izšla pri nas in nam kot založbi omogočila vstop na nov vsebinski segment knjig, s katerim se sicer nikoli ne bi začeli ukvarjati.

Odvisno od tega, kateri del.

Je. Za film Posebna vzgoja (Poseban tretman) sicer nisem izvedel že kot otrok, ampak 15, 20 let kasneje, ko sem bil star okoli 26 let in sem videl ta film po televiziji. Gledal sem to zajebancijo z alkoholiki in športanjem ter tem, kako jih nekdo goni, in si rekel, čakaj, kaj pa je to. Potem pa sem zagledal še malega, ki je bil tak kot jaz, in se pozanimal pri Marcelu (Štefančiču, op. p.) in drugih, ali je to to. Za ta film sem tako izvedel post festum, niti oče mi ni povedal tega. Ko je v začetku 70. let začel svoj koncept zdravljenja alkoholikov, je to imelo takšne in drugačne odmeve v Jugoslaviji. On je izhajal iz hrvaške šole, Srbi pa so bili vedno nekako proti temu in so posneli ta film, ki je parodiral to, kar je počel moj oče. Sam sem pogosto hodil z njim naokoli, ko je delal, v tistih letih pa sem zaradi težav z očmi škilil in so me operirali, tako da sem po operaciji imel pokrito enkrat eno oko, drugič drugo ter sem dejansko hodil naokrog s takšnimi očali. Očitno me je nekdo videl tam in sem se deset let pozneje zagledal v filmu, to pa sem potem uporabil v knjigi.

Mene je to bolj fasciniralo in zanimalo, ali je to res. Razčistili smo, da je. Prvič, v filmu je bil zdravnik, ki zdravi alkoholike, ti pa so se tega z raznimi triki izogibali, na primer tako, da so alkohol z injekcijami vbrizgavali v jabolka in jedli ta jabolka. Moj oče je v začetku 70. let zdravil alkoholike tako, kot je prikazano v filmu, tako da so bili hospitalizirani v Škofljici, potem pa so ga suspendirali in je od takrat naprej potekalo ambulantno zdravljenje.

Od začetka je, drugi del pa je bolj knjiga o meni in tem, kako se razvija človek. Na neki način je pisana kot družinska kronika prejšnje in zdajšnje generacije, ampak zavita v biografski žanr.

Znanec je pred kratkim napisal recenzijo knjige, v kateri je zapisal, da bi bil lajtmotiv te knjige lahko tudi kaj drugega kot tek, in popolnoma se strinjam z njim. Lahko bi bilo kaj drugega. Lahko bi bila lajtmotiv knjiga. Nekoč sem nekemu založniku že predlagal, da bi napisal knjigo V knjižnici svojega očeta, ker sem od njega podedoval oziroma dobil v uporabo njegovo knjižnico.

Od pet tisoč do šest tisoč, knjige bodo počasi dostopne javno ali napol javno. Večinoma gre za strokovno literaturo. Ogromno najine komunikacije je potekalo prek knjig, ampak ko sem bil že starejši, sploh ko sem začel hoditi na fakulteto. Mama je, kar se tiče knjig, zasadila seme, ko me je vodila na ure pravljic in v knjižnico. Takrat sem bil kuhan in pečen ter sem relativno hitro začel dobivati nagrade za dobro poznavanje knjig. V srednji šoli je prišla nekakšna inkubacijska doba, po faksu pa oče… On je vedno rekel, da je za knjige zapravil toliko, kot bi za eno hišo. Knjiga je bila tudi element, ki naju je družil. On je knjige ne le podčrtoval, ampak opremljal z recenzijami, ki so izšle v časopisih, ne samo slovenskih, tudi srbskih, hrvaških.

Ne. Niti glasbe ne poslušam. Poskusil sem kakih dvakrat, pa mi ni prijalo. Tek se mi vseeno zdi samotna stvar. Že tako smo nenehno bombardirani z impulzi iz zunanjosti, tako da je tek posvečen tišini oziroma poslušanju svojega glasu. Če že, je bolje, da tečeš še z nekom, ženo, otroki, prijatelji, in debatiraš, ne pa da bi poslušal avdioknjige. Mogoče imam tudi to težavo, da si veliko težje predstavljam stvari, če jih slišim, kot če jih preberem.

Nisem zelo intenziven tekač. Tečem mogoče celo presenetljivo malo, po navadi kakih dvakrat na teden. Zdaj sva z ženo tudi na mojo idejo začela bolj prakticirati hitro hojo, brez velike filozofije. V principu je tako, da če človek vsaj pol do tri četrt ure po trikrat na teden intenzivno hodi, 'pokasira' večino zdravstvenih učinkov.

Vprašanje je, kdaj oče začuti očetovsko poslanstvo. Sam ga nisem takoj. Ko sta bila sinova stara pet, šest let, pa smo lahko počeli že marsikaj. Ko sta bila že res fina sopotnika na izletih po okolici, so se v meni začeli sprožati res fini občutki, tako da smo to še intenzivirali, onadva pa se temu nista upirala. Prvi pohod je bil po pohorskih gričih, iz Maribora do Slovenj Gradca. Ko je bil eden od sinov star sedem let, drugi osem in pol, pa smo šli na pohod iz Ljubljane do Bohinja. Športna dejavnost je nekaj, kar nas dejansko najbolj povezuje. Ali pa gledanje filmov.

Ja, a sem imel kondicijo že od malega, ker sem bil iz športne ali vsaj planinske družine. Jaz sem že pri treh letih prehodil Pohorje, kar sicer ni nekaj, za kar bi zdaj svojega očeta pohvalil. Spomnim se noči, megle, gojzarja, ki ni na moji nogi, in žuljev. Takšno sliko imam. Tega trenutka se spomnim. Sam sem svoje mulce peljal precej kasneje, smo pa naredili približno isto pot.

Več je ljudi, ki so napisali knjige, kot je ultramaratoncev, iz česar bi lahko sklepal, da je težje preteči maraton. Včasih se je reklo, da maraton lahko preteče vsak, ki je približno telesno zdrav. Jaz pravim, da bi to lahko razširili tudi na ultramaraton.