Tega, da je Samo rekreativni tekač, je verjetno kriv tudi njegov oče Janez Rugelj, priznan slovenski psihiater, ki ga poznamo po njegovi napredni celostni obravnavi človeka pri odvajanju od zasvojenosti in navajanju na zdrav življenjski slog. Janezu Ruglju lahko priznamo prav posebno mesto v rekreativnem teku. Rekel bi, da je prav on pionir rekreativnega teka v Sloveniji. Pa ne zato, ker bi bil prvi, ki je s svojimi prijatelji začel rekreativno teči. On je naredil nekaj več. V rekreativni tek in tudi na maratone je znal privabil ljudi, ki se sami za kaj takega nikoli ne bi odločili. Doumel je psihoterapevtsko vrednost teka in jo posredoval naprej. Z rekreativnim tekom se namreč lahko ukvarjamo zaradi zelo različnih vzgibov, ampak vsem je na neki način skupno prav to, da se želimo počutiti dobro v svoji koži.
Sama Ruglja rad berem. Redno vzamem v roke revijo Bukla, ki je odlična revija za spremljanje dogajanja na knjižnih policah naših knjigarn. Ko sem izvedel, da je napisal knjigo o teku, sem bil zelo radoveden, kako o teku razmišlja, kako ga čuti in kako to zapiše. Tako na 215 straneh piše o tem na lahkoten, humoren, pa tudi natančen in analitičen način, ki prinaša v dogajanje napetost in strah, ali mu bo maratonski podvig sploh uspel. Spremljamo ga torej 16 tednov, v času ko se pripravlja na Dunajski maraton 2012. Pri tem pa spretno vpleta različne zgodbe iz svojega življenja. Lahko rečem, da je knjiga Delaj, teci, živi Samova različica Murakamijeve knjige O čem govorim, ko govorim o teku. Ena od prednosti pa je ta, da Samo govori o nam domačih poteh, prireditvah in ljudeh, kar naredi to knjigo še posebej prijetno. Priporočam jo v branje in se hkrati veselim še novih knjig na to temo. Vsak namreč tek razume na svojstven način in še to enkrat tako in drugič drugače. Zato je pisati o teku enako kot pisati o življenju – vedno je nekaj novega.
