V vseh primerih gre za sladico iz medu, beljakov in oreščkov, bodisi mandljev, orehov, arašidov ali pinjol, v nekaterih različicah pa dodajajo tudi kandirano sadje. Prvi recepti so bili zapisani v 15. stoletju v španskem mestu Jijona severno od Alicanteja. Stoletje pozneje je bil recept zapisan v španskem Ženskem priročniku, ob bok kozmetičnim receptom. Različice te sladice se najdejo po vsem Sredozemlju. Obstajata dve obliki te slaščice: trda, ki jo je težko jesti in se zato lomi ter liže kot bomboni, in mehka oblika, ki je mehka kot žvečilni gumi. Vsaka italijanska pokrajina ima svoj obliko torrona, najbolj znan pa je iz Cremone. V Španiji najbolj slavijo torrone iz okolice Valencie. Tako v Španiji kot Italiji je turški med slaščica, ki jo povezujejo z božičem.
Božična slaščica
Pri nas mu rečemo turški med, čeprav je torrone zdaj bolj značilen za Italijo in Španijo kot za Turčijo. Res pa je, da sladica izhaja iz islamske kulinarike, vsaj za Španijo velja, da so jo tja zanesli Mavri. Za Italijo pa ni popolnoma jasno, ali je prišla z Orienta ali je le različica podobne rimske jedi iz medu in fig cupeto, ki so jo opevali že rimski pesniki, jedli pa so jo ob novem letu. Benečani so torrone oziroma mandolat, kot ga tudi imenujejo Italijani, jedli med praznikom Marije Pomočnice 21. novembra in novim letom.
