Toda seveda: to, da so »anuitete« tolikšne, še nekaj dolgih naslednjih let okroglo milijardo evrov na leto, je račun za pretekla »čezmerna« zapravljanja, za zadolževanje države, skoraj praviloma pretočeno manj v naložbe in občutno več v takratno sprotno porabo. Ne le države v »ožjem pomenu«, temveč tudi prebivalstva. Slednje vse preveč ljudi vse prepogosto pozablja oziroma se, bolj verjetno, tega sploh ne zaveda.
Ko je evropska komisija pred dvema tednoma opozorila Slovenijo, da v proračunu za naslednje leto poleg predvidenega primanjkljaja grozi še nepredvidenih 300 milijonov evrov izdatkov, kolikor bi po najslabšem scenariju vlado lahko več stali njeni uradniki in javni uslužbenci, je s tem precej odkrito izrazila dvom o menedžerskih sposobnostih vlade. Ta scenarij je po vsem, kar se je zgodilo ta teden, le še bolj verjeten, vsekakor pa je videti bolj ali manj zanesljivo, da je proračun »odprt«. Bilo bi prvovrstno presenečenje, če bi ga še lahko zaprli v načrtovanih okvirih – bodisi s pogajanji bodisi z zakonom. Sindikati, ki še niso dobili ničesar, so naježeni, koalicija pa sprta in brez potrebne avtoritete.
Javnofinančna stabilnost, kakor jo pojmujejo v Bruslju in kakor jo bolj ali manj računovodsko v imenu fiskalnega pravila uresničujejo v Ljubljani, je potemtakem ogrožena. »Notranja logika« fiskalnega pravila zahteva akumuliranje v dobrih časih, da bi imeli v slabih kje vzeti. In časi zdaj so, kot ne zamudijo ob vsaki priložnosti povedati predstavniki vlade, ki je po vnosu v ustavo lani poskrbela, da je omenjeno pravilo dobilo še ustrezni zakon, dobri. Torej je treba varčevati. Le da Slovenija še vedno varčuje za nazaj.
A o čem pravzaprav govori vlada ali evropska komisija, ko omenja dodatne izdatke za plače javnega sektorja? O bruto ali neto? Gre za 300 milijonov z že plačanimi dohodninami, prispevki ter – zaradi večjega porabljanja, spodbujenega z višjimi plačami – dedeveji, trošarinami in davki na dobiček pravnih oseb ali brez njih? Razlika ni majhna, zelo verjetno celo večja od polovice zneska, če je ta bruto. Hkrati pa se zaradi tako dodatno generirane rasti spremenijo tudi razmerja med primanjkljajem, dolgom in BDP. Na bolje, čeprav le na decimalnih mestih.
Tako ali drugače, vlada je pogajanja s sindikati dočakala povsem nepripravljena. Da je to izkoristil le zdravniški sindikat, je po eni strani pravzaprav čudno, po drugi strani pa priča, da je bila večina javnega sektorja pripravljena sprejeti razmeroma skromne in s stališča javnih financ znosne »popravke«. In vsekakor bolj smiselne od nekaterih odpustkov (recimo odprava vračanja socialne pomoči iz dediščine lastnikov nepremičnin), ki jih taista vlada deli zaradi fiskalno vendarle tudi po besedah ministrov »manj napetih« razmer.
Te manj napete razmere pa so, pokaže pogled na višino in strukturo davčnih prilivov v zadnjem desetletju, zelo konjunkturne narave. Država je lani pobrala pičle pol milijarde več davkov kot v letu rekordnega padca BDP 2009, v okviru tega pa še vedno manj davka na dobiček in manj dohodnin. Z drugimi besedami, malodane že pričakovano poslabšanje svetovne konjunkture bo slovenske javne finance zadelo še bolj kot takrat.
