Če je ta velikost križana še z dejstvom, da so danes zelo priljubljeni »mehki« terenci, potem bi to moral biti recept za uspeh. Po svoje tudi je. Tako ford edge kot hyundai santa fe sta značilna predstavnika svoje rase – velika, udobna, prostorna, zmogljiva. A Fordov kandidat je za evropski trg vseeno nekaj novega, medtem ko santa fe, sicer v povsem prenovljeni obleki, skuša kupce nagovoriti že nekaj let tudi na stari celini. Oblikovno je santa fe vseeno kakšen korak pred edgeem in je za korejskega velikana izrazito všečen, s celo vrsto majhnih detajlov, ki obljubljajo in tudi uresničujejo veliko. Na drugi strani je edge malce bolj »bled«, ne skuša tako izstopati iz povprečja, kar sicer ne zmanjšuje njegove vsakdanje uporabnosti, a kakšne dodane vrednosti pri tem ne daje. Je pa celo nekaj večji od santa feja, v dolžino meri 4,81 metra, santa fe pa 4,7, kar mu lahko štejemo v plus, saj je tako v njem še za odtenek več prostora, pa ga že v santa feju ne primanjkuje. Enako velja za prtljažnik, ki je tudi en od adutov teh avtomobilov, pri čemer je logično v edgeevem nekaj več prostora: 602 osnovna litra, hyundai jih premore 534.
Njuna notranjost je podobna zgodba. Oba sodita v kategorijo »brez posebnih odstopanj«, voznik ne more biti preveč presenečen, a kakšnega presežka tudi ne bo našel. Skratka, vse je tako in tam, kjer naj bi bilo, ergonomija ustreza, celotno počutje za volanom tudi. Svoje k temu doda še podvozje, ki tako velika in na oko okorna terenca spremeni v vozilo, ki ponuja vse, kar naj bi ponujal tak avtomobil. Neravnin ni čutiti, upravljanje avtomobila ni pretežko, seveda pa se pozna malce okornosti, ki jo za seboj pač potegneta tako velikost kot tudi teža vozila. Ne smemo si zatiskati oči, da bi bila to lahko kakšna posebno dinamična predstavnika svojega razreda, ker to v prvi vrsti niti ne želita biti. Imata dovolj drugih adutov, na katere igrata, zatorej tudi motorna moč, ford iz dvolitrskega motorja iztisne 210, hyundai pa iz 2,2-litrskega 200 konjičev, na plano ne prihaja ravno v neki posebno agresivni obliki. Kar je tudi prav, saj naj bi avtomobila v prvi vrsti služila drugim namenom, ne lovljenju hitri ovinkov, mar ne?
Tudi menjalnika, oba samodejna, sodita v to kategorijo, a delujeta izredno nežno, nevpadljivo, skratka tako, da ostajata čim manj opazna. Zato ima voznik toliko manj dela. Pri obeh motorjih seveda tudi ne gre pričakovati, da bosta kakšna varčevalna rekorderja, svoje naredi še skoraj obvezni štirikolesni pogon (če že take vrste terenec, potem prosim s štirikolesnim pogonom in samodejnim menjalnikom), zato 7,8 edgeevega litra na 100 kilometrov lahko označimo kot mali varčevalni čudež, medtem ko 8,4 litra pri santa feju sodi v kategorijo »realnosti«. Zanimivo je tudi, da dejansko oba kandidata znata pokazati svojo svetlejšo plat tudi v mestni gneči. Mogoče na prvi pogled tega ne bi pričakovali, a sodobni večji terenci niso več brezupno neokretni kupi pločevine, za katere mnogi pravijo, da so dobri le za to, da v kakšni garažni hiši poškodujete sosednji avtomobil. Zato sta v vsakem pogledu lahko to tudi avtomobila za vsakdan, če se le znate prilagoditi in vzeti v obzir, da imate pod zadnjico nekaj več avtomobila, kot bi sicer lahko pričakovali.
Žal pa je XL tudi cena. Da, taki avtomobili z vso bogato opremo (elektronska pomagala, osrednji zaslon na dotik, samodejni menjalnik, veliko možnosti pri iskanju dobrega položaja za volanom, obvezne klimatske naprave in še bi lahko naštevali) in zmogljivimi dizelskimi motorji so cenovno vse prej kot mačji kašelj. Ford edge stane v osnovi dobrih 52.500 evrov, za kar seveda ponuja veliko, a vendar ne toliko, kot bi za to ceno pričakovali. Prodajalec sicer ponuja kar zajeten popust, a to je že druga tema. Hyundai santa fe je nekaj cenejši, zanj boste morali odšteti dobrih 46.600 evrov, kar tudi ni mačji kašelj, a se oddolži na vsakem svojem centimetru. Če pri porabi ne blesti tako kot ford, je vseeno to avtomobil, o katerem je vredno razmisliti, če ste le dovolj mahnjeni na take štirikolesnike.
