Napredek je sicer lep, a povsem vsemogočen le ni. Avtomobili so že nekoč potrebovali mehanike, danes ni prav nič drugače. Le spremenili so se orodja, tehnologija, znanje. Še vedno pa mora obstajati nekdo, ki zelo dobro pozna vaš avtomobil in razume, kako deluje. Le tako lahko najde napako in jo, kar je najpomembnejše, tudi kakovostno odpravi. Mehaniki so torej bili, so in bodo tudi ostali.
Mehanik je kot detektiv
Eno od dejstev je, da jih primanjkuje. To se sicer popravlja, strokovnjaki pa ocenjujejo, da je s tem delom avtomobilske industrije slovenski trg ravno še malce nad vodo. A jedro problema niso fantje in tudi kakšno dekle, ki jih avtomobilska tehnologija zanima v tolikšni meri, da postanejo servisni detektivi. Ima pa ta poklic tudi svetle plati. Zakaj se torej v prvi vrsti odločiti in postati avtomehanik? Alojz Kranjc, pomočnik ravnateljice SPSŠB v Ljubljani, meni, da je to zanimiv in dinamičen poklic, ki privlači mlade tudi zaradi navdušenosti nad motorji, tehniko, avtomobili. »Tudi sam sem se, še preden sem začel obiskovati srednjo šolo, veliko ukvarjal s popravili na motorju, pa me nihče ni tega učil. Želja po raziskovanju in nečem novem tudi današnjo mladino spodbuja k temu, da se odloča za ta poklic. Menim, da je to perspektiven poklic, saj če pogledamo, koliko vozil je že na cestah, in vsak dan se število povečuje, se vprašamo, kdo bo vse to servisiral. Z zaposljivostjo ni večjih težav, posebej če se stalno strokovno izpopolnjuješ. In tudi samo delo avtoserviserja ni več tako umazano in fizično naporno, kot je bilo včasih. Slabosti pa so predvsem velik finančni vložek za opremljanje delavnice, preveč administracije in previsoki davki,« pojasnjuje Alojz Kranjc.
Na drugi strani Borut Jakše iz Avtomehanike Jakše iz Vikrč meni, da je to vseeno še vedno tudi malce bolj »umazano« delo, kajti nekdo mora v prvi vrsti napako na avtomobilu odkriti, ga nato razdreti in popraviti, torej brez izključno ročnega dela ne gre. »A kot lastnik avtoservisa, ki dobi tudi kakšne fante, ki se še učijo v tem poklicu, opažam, da je ta poklic vseeno premalo cenjen. Plačila niso tako dobra, kot bi lahko bila, kar je po svoje čudno, saj gre za zahtevno delo. Toda izvirni greh je po mojem narejen drugje: v samem šolskem sistemu,« je prepričan Borut Jakše. Po njegovem mnenju namreč prihajajo fantje z zelo slabim osnovnim znanjem, ki bi ga lahko nato nadgrajevali tudi v delavnicah. Na tem področju smo prepametni, kajti sistem vajeništva in izobraževanja neposredno v delavnici smo že imeli, tudi tujina ga pozna, pri nas pa se izobraževanje vrti okoli stvari, ki niso najpomembnejše za ta poklic. »Kako naj nekdo nadgradi znanje, se izpopolnjuje, če mu že v samem začetku niso bile razložene najosnovnejše stvari tega poklica? Zato me ne preseneča, da veliko fantov, ki končajo šolanje, tega poklica na koncu ne opravlja. Delo avtomehanika zahteva tudi veliko logičnega razmišljanja in nenehnega izpopolnjevanja. Dejstvo pa je, da ob vsej sodobni elektroniki, računalništvu in še čem v prvi vrsti veljata izkušena roka in ostro oko. Teorija je le vstopnica, drugega se mora mehanik naučiti v delavnici,« še dodaja Jakše.
Kronično pomanjkanje časa
Primož Rožnik iz Euroservisa Avto Rožnik, ki je tudi postal mehanik leta 2016, pa največjo težavo v svojem poklicu vidi v pomanjkanju časa. »Prav kronično nam primanjkuje časa. Težave v našem poklicu so sicer na dnevni ravni različne, a čas vsaj pri nas predstavlja največjo težavo. Ob opravljanju rednega dela, ko smo plačani glede na opravljene ure, moraš nekako najti tudi čas za dodatna izobraževanja in iskanja podatkov ter rešitev po razni dokumentaciji in spletu,« pojasnjuje Primož Rožnik. Dobrega mehanika torej naredijo izkušnje, Kranjc pa dodaja, da je to poklic, ki združuje znanje s področij strojništva, mehatronike, elektrike, elektronike, računalništva in diagnostike. Mehanik se mora tudi stalno strokovno izobraževati. »Vzporedno z razvojem avtomobilske industrije se razvijajo tudi oprema, orodje in tehnični pripomočki za vzdrževanje in servisiranje. Če pogledamo samo vozila, ki imajo motorje z notranjem izgorevanjem, se novosti pojavljajo tako rekoč vsak dan. Temu naj bi sledila tudi opremljenost šolskih delavnic. Na splošno pa je znano, da šola nima denarja, da bi se lahko prilagajali sistemu tako kot pooblaščeni serviserji. Pri vozilih na alternativne pogone je še večja težava, ker je treba prirediti delovno mesto zaradi nevarnosti udara visoke napetosti. Tudi orodja in druga oprema so drugačni. Za vse to potrebujemo sredstva za opremo. Literaturo težko pridobimo. Na srečo so tudi servisi, ki so pripravljeni sodelovati. Žal pa to ni sistemsko urejeno.«
Seveda se tudi tukaj pojavlja konkurenca, a žal nelojalna. Takšni in drugačni šušmarji, ki v domači garaži, pod senikom ali celo kar na parkiriščih popravljajo vozila, stranke pa vabijo v glavnem s cenejšimi storitvami. Najpogosteje tudi nimajo potrebne opreme, ne vgrajujejo originalnih nadomestnih delov, ampak, kot pravijo v stroki, nekakovostno »kitajsko robo« sumljivega porekla, zato je lahko uporaba takega vozila nevarna. Pri takih izvajalcih stranka praviloma tudi ne more računati na garancijo ali seveda dobiti računa. A Rožnik pravi, da se s temi »fušarji« ne obremenjujejo: »Imamo dovolj svojega dela. Veliko teh avtoserviserjev v službi dela na kakšnem od servisov, tako da velikokrat vedo, kaj in kako popraviti. So pa tudi nekateri, ki s svojim nestrokovnim delom ogrožajo voznike in druge udeležence v prometu. Zavedati se je treba, da avtoserviser ob svojih posegih v vozilo odgovarja za udeležence v prometu.« Borut Jakše pa dodaja, da je ta nelojalna konkurenca vprašljiva tudi z ekološkega vidika. Pravi, da danes lahko vsakdo kupi sod motornega olja, kam gre z njim in kako ga odstrani, pa nikogar ne zanima. »Mi imamo stalne kontrole, plačujemo strokovni in ekološki odvoz škodljivih snovi. Izpolnjevati moramo nešteto standardov, pošiljati poročila in še bi lahko našteval. Medtem pa drugi mirno delajo naprej, brez omejitev, brez davkov, brez nadzora. Država tukaj žal tudi s svojo pasivnostjo skorajda spodbuja to anarhijo,« je sklenil Jakše.
