Italijani v nedeljo hkrati odločajo o ustavni reformi in o Renzijevi vladi

Reforme, ki jih ni bilo

Premier Renzi je ob prevzemu oblasti pred dvema letoma pri mnogih vzbujal upe, da bo s svojo mladostniško zagnanostjo Italijo popeljal iz ekonomske stagnacije, ki traja že dve desetletji. Italija ima eno najnižjih stopenj zaposlenosti v Evropi, mladi komaj najdejo delo, brezposelnost še vedno presega enajst odstotkov, gospodarstvo naj bi se na predkrizno raven vrnilo šele čez deset let. Mnogi so ga videli kot človeka, ki bo pometel s starimi političnimi elitami in državo popeljal iz ekonomske stagnacije. A danes Italija ni v nič boljšem gospodarskem položaju, kot je bila takrat; Renzijevi vladi ni uspelo izpeljati bistvenih strukturnih reform. Renzi ocenjuje, da je eden od pomembnih razlogov za to ustroj političnega sistema, natančneje prevelika moč senata. O tem je tako prepričan, da je na rezultat referenduma vezal preživetje svoje vlade. Če Italijani ustavnih sprememb ne podprejo, premier napoveduje odstop.

Še več skorumpiranih senatorjev?

O čem bodo pravzaprav volilci odločali v nedeljo? Če bi Italijani potrdili predlagane ustavne spremembe, bi se vloga senata v zakonodajnem postopku bistveno zmanjšala, kar bi pospešilo sprejemanje zakonov. Danes sta senat in spodnji dom parlamenta po moči pri potrjevanju zakonov praktično izenačena, zaradi česar zakoni pogosto obtičijo v partiji pingponga med obema domovoma. Po novem pa bi senat postal bolj podoben drugim evropskim zgornjim domovom, ki imajo pri potrjevanju zakonov omejene pristojnosti. Podobno kot velja tudi v Sloveniji. Hkrati bi število senatorjev zmanjšali s sedanjih 315 na okoli 100. Senatorjev po novem tudi ne bi več volili, ampak bi jih imenovali iz vrst županov in predstavnikov v deželnih vladah.

Prav slednje je eden od pomembnih razlogov, da si je Renzi nakopal nasprotnike tudi med tistimi Italijani, ki se sicer strinjajo z reformo političnega sistema. Prepričani so namreč, da bo v senatu po novem še več skorumpiranih politikov, saj jih bodo izbirale lokalne politične strukture, ki v Italiji veljajo za najbolj prežete s korupcijo. Če so volitve omogočale, da so v senat vstopali tudi posamezniki izven teh struktur, to zdaj po ocenah nasprotnikov reforme ne bo več mogoče. Spet drugi menijo, da reforma pravzaprav ne gre dovolj daleč oziroma da bi senatu morali pristojnosti v zakonodajnem postopku še bolj skrčiti. Senat bo še vedno imel enakovredno zakonodajno moč na primer pri ustavnih spremembah, prav tako pa bo še vedno lahko vplival na zakonodajne predloge z določeno večino senatorjev.

Premočni premier?

Tu so še tisti, ki opozarjajo, da bodo ustavne spremembe, skupaj z že uveljavljeno reformo volilnega sistema, preveč moči skoncentrirale v roke vsakokratnega predsednika vlade in spodnjega doma parlamenta. Nova volilna zakonodaja namreč stranki, ki zbere štirideset ali več odstotkov glasov volilcev, avtomatično prinaša 54 odstotkov vseh sedežev v spodnjem domu parlamenta. Če v prvem krogu volitev nobena stranka ne dobi 40 odstotkov glasov, se zmagovalki pomerita v drugem krogu. Mnogi reformi nasprotujejo predvsem zaradi bojazni, da bi takšen sistem utegnil na oblasti v prihodnje zacementirati vodjo Gibanja petih zvezd Grilla.

Če bodo Italijani Renzijevo reformo zavrnili, bo prihodnost aktualne vlade najprej v rokah Renzija – nekateri ugibajo, da nazadnje ne bo odstopil – in predsednika republike Sergia Mattarelle, ki bi lahko poskušal parlamentarne stranke prepričati tudi o sestavi prehodne, tehnične vlade. Če dogovor ne bo mogoč, bodo sledile predčasne volitve, na katerih bi prav lahko slavile evroskeptične stranke z Grillom na čelu. To pa je rezultat, ki si ga zaradi možnih novih pretresov tako v Evropski uniji kot v evrskem območju mnogi ne želijo.