V Sloveniji se trenutno odvijata dva odmevna sodna procesa, ki sta si na prvi pogled na moč podobna. V obeh primerih na zatožni klopi sedita partnerja, ki sta kruto obračunala s svojima partnericama, ki sta bili tudi mami njunih otrok. Njuni otroci so trenutno pri rejniških družinah, zaradi travm in drugih težav pa potrebujejo pomoč različnih strokovnjakov.
V obeh primerih si očeta, ki doslej še nista bila pravnomočno obsojena, pravzaprav se sodni procesi niso niti dobro začeli, prizadevata, da bi imela z otroki stike. V enem primeru je očetu to omogočeno, otroka pa se srečanj z njim veselita. Stiki potekajo pod nadzorom strokovnih delavcev centra za socialno delo (CSD), ki je otrokoma določil tudi skrbnico. V drugem primeru oče ni videl otrok vse od tragedije, na kar je javnost opozoril tudi njegov zagovornik. Čeprav sta primera na prvi pogled podobna, gre vendarle za dve povsem različni situaciji. »Družin med seboj ne moremo primerjati zgolj na videz. Tudi otroci v obeh družinah so različni in imajo različne potrebe, različno doživljajo tudi nasilje v družini. Zato so tudi posledice različne, prav tako stopnja travmatiziranosti,« poudarja Olga Bezenšek Lalić, direktorica celjskega CSD, kjer so do zdaj sledili dejstvu, da so pravice otroka nad pravico odraslih in so zato upoštevali predvsem njihove potrebe. »Otroka v tem času potrebujeta predvsem mirno in stabilno okolje, da bi lahko hudo travmo, ki sta jo doživela, predelala. Zato ne moremo slediti avtomatizmu in enačiti različnih primerov, saj sicer ne bi potrebovali sodišč in tudi ne centrov za socialno delo,« opozarja sogovornica.
Čakajo na odločitev sodišča
Dodaja še, da se na centru ne ukvarjajo s kaznivim dejanjem starša, pač pa le z odpravo posledic, ki jih je na otrocih pustil tragični dogodek, saj je bil eden od otrok navzoč pri umoru lastne matere. »Priča nasilju nad materjo pa je bil že v preteklosti. Zato je prav, da se v celotni sliki 'vidi' predvsem otrok in da se sliši tudi njegov glas,« meni Bezenšek-Lalićeva. Sicer pa bodo ustrezno oceno pri zagovarjanju najviše koristi otroka tako in tako podali neodvisni strokovnjaki psihiatrične in psihološke stroke, ki ne delujejo v sklopu strokovne službe CSD. Sploh pa o stikih in roditeljski pravici odločajo sodišča, in ne centri. »Smo pa sodišču vse potrebno za odločanje predložili že junija, pa to do zdaj o stikih še ni odločilo. Glede na posebnost primera pa bi bilo, vsaj o stikih, to nujno storiti čim prej, saj gre za poseg v najbolj občutljive človekove pravice in pravice otrok,« poudarja Bezenšek-Lalićeva.
Popolnih družin ni
Dejstvo je tudi, da so največje žrtve tragičnih dogodkov vedno otroci, v rejniške družine pa jih nameščajo, da bi jim tako omogočili življenje v bolj mirnem, nevtralnem okolju. »Starše seveda povabimo, da pri tem sodelujejo, saj je rejništvo le začasni ukrep in se lahko otrok, ko se razmere uredijo, tudi vrne v matično družino. Mi pa se v tem času trudimo, da starši zmorejo odpraviti razloge, zaradi katerih je sploh prišlo do takega ukrepa,« razloži Bezenšek-Lalićeva. »Se pa zavedamo, da popolnih in idealnih družin ni, tudi rejniških ne. Prav je, da se otroku postavljajo zdrave meje, da so vloge enakomerno razporejene med družinske člane in se konflikti rešujejo konstruktivno. So pa tudi rejniške družine pod drobnogledom in vsak morebiten odklon od pričakovanega ali sum, da se otrok ne počuti dobro, pomeni, da lahko ukrepamo in rejniško dejavnost tudi odvzamemo,« pravi Bezenšek-Lalićeva. Poročila in ugotovitve, ki jih pišejo in predlagajo sodišču, pa nikoli ne temeljijo na enem samem ali dveh pogovorih z otroki, temveč so rezultat opazovanja delovanja otrok v nekem okolju v daljšem časovnem obdobju. »Gre za kompleksno in celostno obravnavo vsakega primera posebej,« zatrjuje naša sogovornica.
