V letalstvu bi šlo za smrtonosno kombinacijo in recept za neizbežno katastrofo.
Izvirni greh zgodbe iz Stražišča pri Kranju leži v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se po slabo izpeljani sodni reformi začeli kopičiti sodni zaostanki. V teh razmerah je podjetnik, ki je želel doseči, da bi se nekdanji obubožani stanovalci samskega doma v Stražišču izselili ali pa mu začeli plačevati višjo komercialno najemnino, kranjsko sodišče zasul z več kot sto tožbami. Da se več let ni zgodilo praktično nič, saj sodišče tožb po sodnem redu sprva niti ni obravnavalo prednostno, glede na tedanje razmere pravzaprav ni čudno. Problem zaostankov v sodnih postopkih je bil sistemski in je Slovenijo tudi na evropskem sodišču za človekove pravice že drago stal. V kranjskem primeru je že slovensko ustavno sodišče odločilo, da so bile za nerazumno dolge sodne postopke krive vse tri veje oblasti, zato naj država kar plača.
Če bi kranjsko sodišče tedaj ležalo nekoliko bližje Brniku in imelo svojo letalsko stezo, bi bila njegova »flota« v danih okoliščinah zelo uboga. Polovica letal bi pokvarjena stala v hangarju, preostali komaj vozni zrakoplovi pa bi imeli večurne zamude. Potnikom na strganih sedežnih prevlekah bi neugledne stevardese postregle le ribje konzerve s pretečenim rokom.
Kranjski primer se je dodatno zapletel še zaradi človeškega dejavnika. Leta 2006, leto po odmevni zaušnici iz Strasbourga na račun sodnih zaostankov (zadeva Lukenda), je kranjski poslovnež začel tožiti državo, češ da mu zaradi odrekanja pravice do sojenja v razumnem roku dolguje ves denar, ki bi ga lahko po lastnem izračunu pobral od stanovalcev samskega doma. Pa še pripadajoče zamudne obresti poleg. Pravobranilstvo odgovora na tožbo sploh ni spisalo, saj tožba dlje od sprejemne pisarne in vpisnika na pravobranilstvu ni prišla. Še danes ni znano, kje se je izgubila, niti ali je bilo njeno izginotje posledica naklepnega dejanja ali malomarnosti. Zaplet za pravobranilstvo sprva še ni bil tragičen, ko se je tehtnica nagnila v Janševo smer, pa pravobranilci prav zaradi zamude v prvem koraku niso mogli oporekati višini odškodnine in dejanskemu stanju.
Če bi imelo tudi pravobranilstvo hangar ob brniški vzletni stezi, bi njihovi inštruktorji varnosti verjetno spregledali, da imajo med piloti tudi Andreasa Lubitza, ki jim taji zdravniško spričevalo, da ni več sposoben za tako odgovorno službo.
Nesrečni pravobranilski pilot bi tako nekega dne sedel v tehnično pomanjkljivo letalo iz sosednjega sodnega hangarja, preiskovalci letalskih nesreč pa bi med razbitinami sredi Sorškega polja v zapisnik lahko le še zapisali, da so bile za strmoglavljenje krive postopkovne napake in sistemsko neurejene razmere.
