Sanacija območja Teharij bo trajala pet let, 3.

Iz zapisa hitro ugotovimo, da je Maleiner zamenjal parcelo 115/1 s komunalno deponijo Bukovžlak, na kateri pristojni leta 1989 niso prepoznali daljnovidnosti njegovih rešitev. Parcela 115/1 leži okoli 2 kilometra zahodno od omenjene komunalne deponije, na njej pa so odložene zemljine iz izkopov pri gradnji objektov v Celju po letu 1960. Te zemljine so pomešane z industrijskimi odpadki, predvsem metalurško žlindro. Žlindro so v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja povsod po Evropi uporabljali za »izboljšavo« temeljnih tal pod objekti in za izravnavo zamočvirjenih zemljišč. Podobno kot v Celju so z žlindro nasuta zemljišča na Jesenicah, v Idriji in še kje. V umetnih nasutjih na parceli 115/1 so presežene vrednosti težkih kovin, ki se lahko izlužijo in pridejo v podzemno vodo. Na parceli ni nevarnosti metana, hudih neenakomernih posedkov in biološkega onesnaženja, zato dragi objekti, ki jih omenja Maleiner, niso potrebni.

Ker je zamenjal lokaciji, je Maleiner razumljivo zamenjal tudi tehnične podatke. Površina parcele 115/1 je 6 ha in ne 16 ha, z nasutji je prekritih 4,6 ha površin. Za zmanjšanje infiltracije padavin ne bo treba pripeljati 160.000 m3 zemljin, temveč največ 600 m3 bentonitnih barier, torej 260-krat manj. Pri obravnavi izcednih voda Maleiner ne upošteva dejanskih geoloških razmer na parceli 115/1 in se zato zmoti tudi pri izračunih vodne bilance. A to so detajli, s katerimi se bodo ukvarjali projekti. Ti bodo zasnovani na validiranih rezultatih meritev o dejanskih poteh in količinah širjenja onesnaževal. Zdaj razpoložljivi podatki namreč kažejo, da je prispevek parcele 115/1 k onesnaženju podzemne vode v Celju v primerjavi s prispevki več desetkrat večjih površin, prekritih s podobnimi nasutji, zelo majhen.

Ne gre prezreti opozoril Maleinerja o vse opaznejših posledicah bolonjske reforme, kjer kot primer ponesrečenega produkta izpostavi ime A. Petkovšek. Ker je imenovana diplomirala leta 1978 in doktorirala leta 2006 (vmes pa 26 let delala pri zahtevnih projektih doma in v tujini), zvonijo alarmi, da bolonjski programi ne škodujejo le bodočim inženirjem, temveč tudi tistim starim, ki so postali učitelji v bolonjskem izobraževanju. G. Maleiner bi moral poslati zapis tudi na elitne evropske tehnične univerze, s katerih pošiljajo doktorske študente na izpopolnjevanje na UL FGG, da se naučijo najnaprednejših pristopov pri rabi zemljin in alternativnih materialov v gradbeništvu. Te študente bo treba hitro preusmeriti drugam, da se na UL FGG ne nalezejo šokantnih neznanj.

Žal pa je Maleiner v zapisu zagrešil za inženirja usodno napako: ni preveril skladnosti in veljavnosti lastnih podatkov. To pa je dolžnost vsakega inženirja, še zlasti če se odloči kritizirati delo kolegov in predlagati nekajkrat dražje rešitve.

Neizpodbitno je, da je EK ocenila Študijo izvedljivosti kot ustrezno in je za vse predlagane usmeritve prižgala zeleno luč. S tem je izrekla priznanje vsem, ki so leta opozarjali na problem degradiranih tal v Celju, vsem, ki so pri izdelavi študije sodelovali, in ne nazadnje sedanji posadki direktorata za prostor na MOP. Študija je izdelana po tehničnih standardih, upoštevaje najvišja merila kakovosti, saj je parcela 115/1 na očeh domače in evropske javnosti.

S potrditvijo študije je EK odvezala slovenske davkoplačevalce plačila kazni in jih zaščitila pred zapravljanjem milijonov za nepremišljene, na nepreverjenih podatkih temelječe in nepotrebne projektne rešitve. Meniva, da bi bilo prav, da damo strokovnjakom na MOP in na javnem razpisu izbranim projektantom čas, da v miru nadaljujejo načrtovana dela po odobrenem programu sanacije parcele 115/1. Njihovo delo bo pod budnim očesom EK. Poskušajmo se vzdržati nekonstruktivnega zanikanja vsega, kar ni natančno po naši meri, in se naučimo tudi doma ceniti vrednost dobro opravljenega dela. Pri izražanju svojih mnenj pa spoštujmo meje človeškega dostojanstva in profesionalne etike.