Včasih se premalo zavedamo tega, da tudi v mestu živijo divje živali. Nekatere so eksotične, denimo podlasice, ki so jih začeli videvati po Ljubljani, druge tako običajne, da jih niti ne zaznamo več kot divje živali. Tu seveda mislimo na ptice. Vprašanje je, katera divja žival je v mestu najbolj razširjena. Kandidatov je več: vrabci, golobi, podgane. Slednje so v divjini vedno sivorjave, domače pa so bele. »Divje podgane so sicer pogumne, a se človeka bojijo,« je razložila veterinarska tehničarka Alja Willenpart: »So se pa dobro prilagodile na življenje v bližini človeka.«
Večina divjih živali se v mesto preseli zaradi udobja človekove bližine. A to ne pomeni, da nas potrebujejo, le izkoristijo nas kot vir hrane. »Divja žival živi v naravi in ne potrebuje človekove bližine, največkrat se nas bojijo,« je opozorila Maša Cerjak Kastelic iz Društva za zaščito živali Ljubljana: »Z divjimi živalmi je tako, da jih moramo pustiti na miru, ker jim s svojimi posegi lahko povzročimo več škode kot koristi.« Primer tega, kako lahko s posegom škodujemo divjim živalim, so nutrije, ki jih je vse več predvsem ob rekah, kamor so jih spustili rejci. Nutrije so lovna vrsta, kar pomeni, da je predpisan letni odstrel. Lahko povzročajo škodo, ker spodjedajo bregove rek. »Problem je v tem, da so ljudje začeli nutrije hraniti, kar pomeni, da imajo nutrije zaradi dobrih pogojev vse več mladičev, to pa ima za posledico še večji odstrel,« je dejala Cerjak-Kasteličeva. Nutrije prihajajo seveda tudi na vrtove, saj so rastlinojede. »Preganjati jih ne smemo, lahko pa vrt zaščitimo z ograjo, le da bodo leseno ograjo lahko preglodale. Že s tem, da bo hrana na vrtu težje dostopna, se bo nutrija raje odločila, da jo išče drugje,« je predlagala Willenpartova. Podobno kot z nutrijami je tudi z racami: če hranimo race, imajo več mladičev, a za njih kasneje ni dovolj žužkov, da bi preživeli. »Poleg tega kruh, s katerim navadno hranijo race, povzroča prebavne težave,« opozarja.
Hranimo lahko le ptice
Na vrtovih v Ljubljani pa so seveda tudi ježi, ki živijo po vsej Ljubljani, tudi v središču mesta in BTC so jih že našli. »Če na vrtu najdemo ježa, ga pustimo na miru, se ga ne dotikamo, saj bo zaradi naših dotikov doživel stres,« opozarja Maša Cerjak Kastelic. So žužkojedi in z veseljem bodo jedli žužke na vrtu, zato je dobrodošel gost vrtov.
Če pa najdemo ranjenega ježa, pokličemo zatočišče za prostoživeče živali na Muti.
Med divje živali sodijo tudi ptice. Te so edini, ki jih v mestu tudi hranimo. »Nikoli jim ne dajemo kruha, vedno jih hranimo s semeni, lojnimi pogačami ali koščki sadja. Ko se odločimo, da bomo ptice pozimi hranili, jih moramo hraniti kontinuirano. Če za dva tedna opustimo hranjenje, ker kam odpotujemo, bodo ptice v stresu, saj si bodo morale najti nov vir hrane. Pozimi pa je to lahko usodno,« opozarja Maša Cerjak Kastelic. »Ptičje hišice so za ptice lahek način hranjenja. Če jih ne bi hranili, bi ptice same našle drug vir hrane, ko pa so enkrat navajene na ptičjo hišico, drugih virov hrane ne iščejo več,« je dodala Alja Willenpart.
