Težava je v tem, da služenje javnemu dobru pristojni v Cerkvi pogosto interpretirajo v skladu z interesi, ki z javnim dobrom nimajo prav veliko skupnega. Še huje: ogrožajo ga. Eksemplarična je dolgoletna, še vedno trajajoča epopeja vračanja Križank križniškemu redu. Iz več razlogov.
Ko je križniški red leta 1993 vložil zahtevek za vračilo po vojni odvzetega premoženja, se ni nameraval zadovoljiti s križevniško cerkvijo. Hoteli so ves kompleks Križank. V naravi. Da so se v desetletjih po vojni te s cerkvijo vred v javni zavesti zlile s tamkajšnjo kulturno-umetniško dejavnostjo – praviloma visoko kakovostno, za katero je od leta 1955 vzorno skrbel Festival Ljubljana – jih ni zanimalo. Že obstoječe javno dobro so podredili zakoniti možnosti, da ga na novo določijo sami, v skladu s svojimi specifičnimi pogledi na kulturo in umetnost.
V cerkev, na primer, ne bi spuščali umetnikov, ki niso po meri reda, je Dnevnikovi novinarki Tatjani Pihlar pred dnevi dal vedeti prior Janko Štampar. On že ne bi dovolil, da bi »v njej pel kakšen perverznež, napol homoseksualec, kar se je v Križankah že dogajalo«. Kaj šele, če smo malce cinični, da bi, fej in fuj, v cerkvi prepeval cel homoseksualec. V imenu služenja ljudem je očitno dovoljeno istospolnim odrekati umetniške ambicije in jih zmerjati s perverzneži. To seveda ni sovražni govor. Kje pa. Samo Cerkev je lahko žrtev sovražnega govora.
Patrov ni v hajki za lastnino zanimalo niti zakonsko določilo, po katerem vračanje v naravi ni mogoče, če bi s tem bistveno okrnili možnost za opravljanje dejavnosti, vedoč, da bi v primeru Križank tamkajšnjo dejavnost zatolkli, ne le okrnili. Svoj prav so raje gnali vse do sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. In izgubili. V naravi naj bi dobili le cerkev in dosojeno odškodnino. Ko se bodo odločili poslati zahtevek zanjo.
Namesto da bi se torej za križevniško cerkev, ki bi jo ob zmernejših apetitih morda lahko dobili že pred leti, domislili primernejše dejavnosti, če jim sedanja ni všeč, se raje borijo za javno dobro po svoji izključevalni meri in okusu. Namesto istospolnih »perverznežev« bi raje videli vojake v cerkvi in parade pred njo. Le kaj bi navsezadnje zvenelo bolje od miloglasnega topota vojaških škornjev. A nedolžna ni niti druga stran, ki medtem provocira s profitarskimi zabavami in skruni cerkev. Kar je prav tako obsodbe vredno. Ob obojestranskem nespoštovanju je dialog tako že zdavnaj mutiral v multilog gluhih institucij in ljudi v njih.
V družbi, ki stavi na pravičnost, imajo lastniki posebno odgovornost, še posebno tisti, ki jo želijo uporabiti za javno dobro. A kaj, ko to do konca razume le Frodo v Gospodarju prstanov. »Vse, kar raste ali živi v deželi, je lahko samo v svoji lasti, zato ima lahko le skrbnika, ne pa lastnika,« mu je ob neki priložnosti povedala Zlatozrna. A potem seveda ni boja za »več« in »še«.
