Ministrstvo za kulturo napoveduje, da bodo to denacionalizacijsko odločbo izdali predvidoma decembra. V preteklosti je ta resor že sprejemal nasprotujoče si odločitve v zvezi s križevniško cerkvijo. Enkrat so izdali odločbo o njeni vrnitvi v naravi in naleteli na žolčen odziv Festivala Ljubljana, drugič so denacionalizacijskemu upravičencu – križniškemu redu – namesto cerkve dodelili odškodnino, pa so se na sodiščih zagovarjali zaradi tega. Bo tokrat ministrstvo pritrdilo križnikom in Slovenskemu državnemu holdingu (SDH), ki menijo, da ni ovir za vračilo cerkve v naravi, ali Mestni občini Ljubljana in Festivalu Ljubljana, ki se temu upirata?
Kakor koli se bodo uradniki odločili, najverjetneje sledi nova pritožba ene od vpletenih strani. Pritožbe se namreč vrstijo že 23 let, kolikor traja denacionalizacija Križank. Števec za odškodnine in stroške se medtem vrti, račun bomo plačali državljani.
Križniškemu redu so Križanke, kjer so imeli redovno hišo, zaplenili leta 1949, od leta 1955 celotni kompleks upravlja Festival Ljubljana, križniki pa so kmalu po začetku denacionalizacije zahtevali, da jim ga vrnejo v naravi. Trenutno ministrstvo za kulturo odloča o vrnitvi križevniške cerkve, za vse druge objekte so križnikom že pred leti prisodili okoli 1,2 milijona evrov odškodnine. Na odločitev, da ne dobijo v naravi celotnih Križank, in tudi na višino odškodnine so se pritožili na vse sodne instance v Sloveniji, kasneje še na evropsko sodišče za človekove pravice, vendar niso bili nikjer uspešni, zato je odločitev o odškodnini in ne vračilu v naravi pravnomočna.
Festival Ljubljana se upira tudi vrnitvi cerkve Device Marije pomočnice križnikom. Poudarja, da cerkev sodi v zaokroženo območje Križank, na katerem opravljajo kulturno dejavnost.
»V primeru vrnitve križevniške cerkve v naravi bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin ter posledično dejavnost Festivala Ljubljana,« pravijo v podjetju Festival Ljubljana in dodajajo, da v križevniški cerkvi že vsaj od 60. let prejšnjega stoletja potekajo kulturno-umetniške prireditve in da jih je več kot sto na leto. »V času, ko so drugi prireditveni prostori v Križankah zasedeni, v cerkvi potekajo vaje umetnikov, ki jih Festival Ljubljana drugje ne more izvesti oziroma bi nastali nesorazmerni stroški, če bi se izvedle drugje,« trdijo v Festivalu Ljubljana.
Tam se »zabavajo poslovneži«...
Prior križniške cerkve Janko Štampar postreže z drugačnimi informacijami o dogajanju v tej baročni cerkvi, ki jo je vlada septembra letos v sklopu samostana Križanke razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. »Imam dokaze, da v cerkvi potekajo tudi zabave in da je skladišče za pijače. Pri enem od ogledov sem opazil, da je bila tam 'rumplkamra'. V zakristijah so imeli skladišče, tam so bili med drugim avtomati za vodo, tudi pokvarjeni.«
S spletne strani Festivala Ljubljana je mogoče razbrati, da tako kot druge dele Križank oddajajo v najem tudi cerkev, za 1430 evrov na dan. Hiša kulinarike Jezeršek pa je na svetovnem spletu objavila video oglas s ponudbo »Zabava v cerkvi, Križanke, Ljubljana (Party in a church)«. Križevniško cerkev ponuja kot lokacijo za nenavadno in nepozabno zabavo v poslovne namene. Če ste pripravljeni stati, vas lahko nahranijo in napojijo 150 hkrati, v sedečem položaju največ 90. »Cerkev je neposvečena, zaradi česar so v njej možne zasebne zabave,« piše v oglasu.
In kaj na to pravijo v duhovniških krogih? »Vsaka cerkev je posvečena – tudi najmanjša. Za vsak posamezni izredni dogodek v cerkvi (npr. koncert) smo duhovniki dolžni dobiti dovoljenje in soglasje nadškofa, vsebina pa mora seveda ustrezati sakralnosti prostora,« nam je pojasnil eden do duhovnikov.
… na vkorakanje pa čaka tudi vojska
Zanimive so tudi zamisli, kakšno vsebino bi križevniški cerkvi dali križniki. »Oddajali jo bomo vojski. Nato zahteva v Sloveniji točno tako cerkev, kot je križevniška, ki ni daleč od središča mesta in ima pred vhodom prostor za parade. Naš vojaški vikar bi postal vojaški škof in Slovenska vojska bi imela v tej cerkvi maše za državo, vsako nedeljo bi bila maša za vojake, v njej bi bile vsaj tri večje proslave na leto,« našteva Štampar in poudarja, da bi vojski zaračunavali najemnino, če bi bila »huda potreba«, bi cerkev za simbolično najemnino ponudili tudi Festivalu Ljubljana, vendar ne za karkoli. »Ne bi dovolili, da bi v njej pel kakšen perverznež, napol homoseksualec, kar se je v Križankah že dogajalo. Moralno spornih ljudi ne bi spustili v cerkev, bi pa spustili drugače misleče, tudi ljudi drugačne vere, na primer budiste ali pripadnike gibanja Hare Krišna.«
Štampar upa, da bodo v naravi dobili nazaj tudi vsaj del priorata, v katerem je zdaj gostinski obrat. »Ker nam odškodnine v obveznicah še niso izplačali, se bomo pogajali, da nam vrnejo vsaj nekaj prostorov nekdanjega priorata, saj duhovnik v cerkvi ne more spati,« pravi prior. Ali SDH križnikom res še ni izplačal odškodnine za Križanke, čeprav je odločba, da jim pripada, pravnomočna že več kot pet let? Na Holdingu so potrdili, da to drži, razlog je preprost: zavezanec mora oddati zahtevek za odškodnino, česar križniški red po navedbah SDH še ni storil. Ima pa srečo, da zakon o denacionalizaciji zastaralnega roka v zvezi s tem ne predpisuje in da je razlaga vrhovnega sodišča do upravičencev zelo velikodušna. Terjatve za odškodnino v obliki državnih obveznic namreč nikoli ne zastarajo, zato je mogoče zahtevek za izplačilo odškodnine, če premoženja ni mogoče vrniti v naravi, teoretično oddati tudi čez sto let.
In toliko časa ne bo povlečena črta pod denacionalizacijo. Če ne bo ustavno sodišče odločilo drugače. SDH se je namreč zaradi nestrinjanja z brezmejnim rokom za oddajo odškodninskega zahtevka obrnil nanj.
