Matematika je obvezni predmet tako v osnovni kot v srednji šoli, vendar žal poznam bore malo oseb, ki so na višji stopnji uživale v labirintu številk. Ali je šolski sistem glede tega rigiden ali ne, je relativno vprašanje, ampak dejstvo je, da ima zelo malo ljudi splošne koristi od raznih polinomov, zaporedij in kombinatorike, da vektorjev niti ne omenjam, po drugi strani pa pri nas, pa tudi drugje po svetu, posvečamo občutno premalo pozornosti tistim osnovnim matematičnim zgodbam, ki bi nam lahko še kako prav prišle v življenju. Ko sem se pogovarjal z učiteljico na osnovni šoli v Sloveniji in jo vprašal, kaj se otrokom v prvih devetih letih obveznega šolstva ponudi v obliki podjetništva, mi je povedala, da posamezne aktivnosti izvajajo pri nekaterih krožkih, drugače pa so učitelji prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Velike razlike ni niti v srednjih šolah, z izjemo ekonomskih. Če povzamemo skupen rezultat izkušenj in izobraževanja o podjetništvu v prvih 13 letih šolanja, je materiala o podjetništvu na šolah veliko premalo.
Živeli smo v prejšnjem sistemu, ko je bilo drugače, zlasti v večjih industrijskih mestih. Ljudje so takrat dobili službo brez večjih težav, saj je vsak večji kraj imel »fabr’ko«, ki je zagotavljala stalne pogodbe in redne plače, pogosto se je zgodilo, da so kasneje v istih podjetjih delali tudi njihovi otroci. Tradicija se je nadaljevala iz generacije v generacijo. Dobra izobrazba je bila dodana in zaželena vrednost, ampak tudi z osnovno šolo si lahko dobil priložnost. Danes imamo opravka z drugačnimi dimenzijami. Velikih tovarn, ki bi bile v vsakem kraju, ni več (in jih najverjetneje ne bo več), zato se je treba maksimalno prilagoditi situaciji in rešitev iskati v pozitivnih tujih investicijah, novih idejah, podjetništvu in obrtništvu. Tudi visoka izobrazba danes ne pomeni, da boste dobili službo.
Naše šolstvo bi moralo spoznavanju podjetništva že v osnovni šoli nameniti več časa in resursov, predvsem pa na kasnejših stopnjah izobraževanja, srednje šole bi bilo treba tudi povezati z močnimi lokalnimi podjetji in manjšimi podjetniki ter na vse mogoče načine razviti dolgoročno sodelovanje. Vsaka šola je nekaj vredna, ampak spomnim se, da smo se v 90. letih po gimnaziji množično vpisovali na študij komunikologije, ker je bila to nova smer in se nam je zdelo »kul« študirati nekaj novega. Nihče od nas se takrat ni spraševal, kje bomo dobili delo po zaključenem študiju, saj so profesorji na naša vprašanja o potencialnem zaposlovanju po diplomi dajali bolj ali manj razvlečene odgovore, ki so spominjali na sivo cono oziroma meglo. Zvenelo je kot »se bo treba znajti«. Saj nekaterim je uspelo, ampak večina je prišla do točke, ko niso več vedeli, kako naprej, dokler se niso odločili za (ponovno) študiranje druge smeri, poklic, ki ni imel nikakršne povezave s študijem, ali pa so enostavno odšli v tujino.
Obrtniki so spet zgodba zase, zlasti tisti, ki ponujajo storitve v gospodinjstvih, kot so vodovodarji, električarji in gradbeniki. Ko jih rabiš, jih je težko dobiti, še težje pa je dobiti dobrega in resnega obrtnika, ki se bo držal dogovorjenih terminov. Zakaj ti ljudje niso prisotni na trgu v večjem številu? Je problem v mladini, ki ne želi opravljati teh poklicev, ali pa je problem v družbi, ki nezadostno spoštuje te ljudi? Obrtnik v Singapurju je spoštovan človek in tudi njegove storitve niso poceni.
V šolski urnik, pa tudi urnik staršev, ki ga lahko uporabijo doma pri vzgoji otrok, ne bi bilo slabo dodati tudi nekaj ur o tem, kaj so položnice. V smislu: toliko je mesečnih prihodkov in toliko je odhodkov v obliki računov. Kaj storimo v primeru minusa oziroma presežka, kaj se zgodi, če položnice ne plačamo pravočasno, kaj pomeni izvršba, kolikšne so zamudne obresti, kakšne so možnosti, če položnice ne moremo plačati, kje poiskati nasvete in finančno pomoč ipd. To so osnove vsake družine. Občutek imam, da preveč mladih v Sloveniji ne ve, kaj so so položnice, in to samo zato, ker jih plačujejo izključno starši. Tudi potem, ko v zrelih letih še vedno živijo pri starših, se velikokrat zgodi, da ne sodelujejo v genocidu nad stroški. Bilo bi pošteno, če bi v okviru svojih zmožnosti finančno pomagali staršem pri plačevanju računov. S tem bi tudi pridobili pri razvoju splošne odgovornosti, boljše pa bi bile tudi družinske vezi.
Matematika je pogosto kruta, vendar si lahko olajšamo življenje. Samo pravočasno se je treba prilagoditi.
Starši lahko svoje otroke naučijo ogromno uporabne matematike, saj so ravno oni tisti, ki pogosto v slogu, vrednem vsega občudovanja, z nezadostno visokimi plačami in pokojninami mojstrsko krmarijo med čermi, ki štrlijo z vseh strani, zato izkoristimo njihovo bogato matematično znanje, preden začnemo samostojno živeti.
