Na srečo je bila na drugi strani telefonske linije moja mama, ki je takrat že živela v Sloveniji. Takoj ju je povabila na Jesenice, kjer naj bi opravili dodatne preglede. Mama je po naravi borka in želela je slišati drugo mnenje, saj je dobro vedela, kako sta si želela sinčka ali hčerkico. Nekaj dni pozneje sta bila že pri nas in v bolnišnici ju je sprejel pokojni dr. Vladiković. Teto je napotil na dodatne preiskave, in ko je dobil zaključno poročilo, se je blago nasmehnil in rekel: »Ne skrbite, tole bomo uredili. Ni velika težava.« Zgodil se je manjši kirurški poseg in teta se je hitro vrnila v Bosno.
Ne morete si predstavljati, kakšno veselje je sledilo, ko sta naslednje leto izvedela, da je končno zanosila. Prvi otrok je bil sin, vendar sta imela otroke tako rada, da sta pozneje dobila še enega sina in na koncu še hčerko. Življenje je bilo lepo in pravljica je trajala do leta 1992, ko so jih izgnali iz njihove vasi. V enem dnevu so izgubili vse, kar so gradili nekaj desetletij. Postali so begunci in vlak jih je odpeljal v južno Nemčijo, kjer so ostali do konca vojne. Po vrnitvi v domovino so obnovili porušeno hišo in začeli novo poglavje. Vsi trije otroci so zdaj že odrasli. Stric in teta sta zelo ponosna tudi na tri vnuke, sorodniki pa se še danes zahvaljujejo mami za pomoč v tistih turbulentnih trenutkih.
V življenju je izjemno pomembno imeti motivatorja oziroma steber, na katerega se lahko naslonite v težkih časih. Pogosto se namreč zgodi, da v tistih situacijah, ko smo že obupali, ljudje dobimo dodatno energijo in inspiracijo ravno zaradi nekoga drugega, ali pa se nepričakovano odprejo vrata, ki ponudijo rešitev. V prvem letniku diplomskega študija na fakulteti za družbene vede sem se v prvem semestru še vedno »lovil« in se poskušal navaditi na višjo stopnjo in drugačne metode izobraževanja, tako da moje ocene po prvem polletju niso bile ravno najboljše. Razmišljal sem o tem, kako jih popraviti. Nekega dne smo se po predavanju s sošolci odpravili na kosilo v bližnjo pedagoško fakulteto, ko se je pred nami nenadoma pojavil moški srednjih let, ki se je s pomočjo bergel in z velikimi težavami premikal v isto smer kot mi. Na levi bergli je imel obešeno aktovko. Vsi smo obstali razmišljajoč, kako mu pomagati, ko nas je prekinili sošolec z besedami: »Ga vidite? Poznam ga in letos je izredno vpisal magisterij.« Nihče od nas ni nič rekel, ampak mene je bilo v tistem trenutku zelo sram. Pred mano je stal invalid z berglami, ki je že diplomiral in vpisal magistrski študij, jaz sem se pa zdrav v vseh pogledih mučil s prvim letnikom. Popolni neznanec mi je dal neverjetno spodbudo. V sobo sem se vrnil z visoko motivacijo in od takrat naprej vse do zagovora doktorske disertacije nisem imel večjih težav pri študiranju.
Dodatni zagon pri učenju mi je dal oče. Včasih ima človek občutek, da te ljudje brez fakultete, a z dobro dozo zdrave kmečke pameti lahko marsičesa naučijo. Včasih celo veliko več od marsikaterega človeka z diplomo. Oče je zadnja leta pred upokojitvijo delal v hladni valjarni na Koroški Beli in dve leti sem med počitnicami delal ravno tam. Tistih nekaj mesecev sem na lastne oči in v živo videl, kaj pomeni življenje železarja ter kako nevarno je njihovo delovno mesto. Od takrat sem jih še bolj spoštoval. Oče se je vsak dan ustavil pri meni in me spraševal, če je vse v redu. Potem se je na svojem ponyju odpeljal naprej. Njegov obrat je bil namreč izjemno dolg in kot vzdrževalec se je po njem lažje ter hitreje premikal s kolesom. Vem, da ga je skrbelo zame, ampak kmalu sem dojel, da se za počitniškim delom in zaslužkom krije tudi nepisano sporočilo. Tu, v tem obratu, je trdo delal moj oče, da bi na pošten način lahko poskrbel za svojo družino in financiral moje izobraževanje v Ljubljani. Po tej izkušnji enostavno nisem imel več pravice do kakršnega koli spodrsljaja v nadaljnjem šolanju.
V življenju je poleg motivacije pomembna tudi potrpežljivost. Imam občutek, da je danes vse preveč tistih, ki bi z malo truda in čez noč radi imeli vse. Nekaj v slogu Sport Billyja, ki iz torbe privleče vse, kar potrebuje. Od dragega telefona, dobrega avtomobila in polne mize do potovanj. Če se to ne zgodi, se potem sprožita frustracija in zagrenjenost, včasih tudi agresija. Starejša generacija je bila v tem primeru veliko bolj zmerna. Moji starši so imeli ob prihodu v Slovenijo en samcat kovček in začeli so dobesedno iz nič. Selili so se nekajkrat, preden so si na kredit kupili stanovanje. Na dopust smo šli samo, ko smo si to lahko privoščili. V 90. letih se je celo zgodilo, da je bil oče nekaj mesecev na »čakalnem« seznamu, tudi mamino podjetje je imelo težave, vendar smo nekako preživeli. Živeli smo skromno, ampak imeli smo vse, kar smo rabili za človeka dostojno življenje. Privoščili smo si pač toliko, kolikor nam je dopuščala finančna zmožnost, in težav ni bilo. V realnem življenju se hrana ne pojavi sama na mizi, saj stari slovenski pregovor pravi, da brez dela ni jela.
Življenje je kot peka kruha.
Če želimo speči dober kruh, moramo najprej imeti dobrega učitelja, ki nas bo poučil o sestavinah in peki, potem pa moramo potrpežljivo počakati, da se kruh tudi dobro speče.
