S trenutne ameriške perspektive gledano so Green Day morda za odtenek bolj aktivistično aktivni in bodo, vsaj kar se tiče jezno angažiranega rocka, vsekakor bolj zaznamovali posttrumpovski čas, a je skupina Metallica s svojim zadnjim albumom Hardwired To Self – Destruct vnovič na poti, da osvoji srca planetarnih poslušalcev.
Metallica računa na tisti pravoverni milijonski ešalon privržencev, ki še vedno prisegajo na studijski album kot otipljiv fetiš. Njim je pravzaprav novi album tudi namenjen. Poslušalcem, ki si vzamejo ravno dovolj časa za skoraj 88 minut glasbe. Ne nujno v enemu kosu, kajti Hardwired To Self – Destruct je dvojni album.
Ohranjali so večmilijonski avditorij
Izdati dvojni album po letih iskanja bolj umetniškega in eksperimentalnega zvoka se sliši sila pogumno dejanje. Toda če sta bila predhodna albuma St. Anger in Lulu ravno dovolj bizarna in numizmatično trivialna ter sta skupino Metallica predstavljala kot heavy metal združbo, ki ni imuna proti krizi srednjih let, se novi album razkazuje v vsej potentnosti in energičnosti, na kateri smo bili navajeni v vseh preostalih koncertnih letih in studijskih letinah.
Na prelomu stoletja, ko so se kitarske žanrske konice kresale v nepričakovanih različicah od alternative pa vse do avantgarde, je Metallici uspevalo ohranjati tradicionalen in dokaj konservativen diskurz brez pretiranega iskanja novitet v svojem preverjenem zvoku in besedičenju. To je tudi pomenilo, da si je Metallica, podobno kot recimo U2, ohranjala večmilijonski avditorij, ki ga niso razvodeneli niti globalna satelitska prežetost našega planeta niti njihovi intimno zastavljeni akustični nastopi. Morda je edina siva lisa v njihovi glasbeni karieri dolgoletna tožbena vojna z ilegalnim ponudnikom glasbenih vsebin na spletu. A ker se je na koncu vse obrnilo bolj na avtorsko čast in ne zgolj na pohlep avtorjev, je bila tudi ta sekvenca iz življenja skupine Metallica dokaj hitro pozabljena. Vsekakor bolj kot zvočno-lirična eskapada z že omenjenega albuma Lulu in sodelovanje z underground starosto Loujem Reedom, ki je skupino Metallica parodiralo do skrajnjih meja teatralnosti in patetike.
Nova zbirka skladb, znani zvoki
Album Hardwired To Self Destruct, deseti po vrsti v dolgoletni glasbeni karieri skupine, postavlja stvari vnovič na pravo mesto. Metallica se predstavi kot dobro podmazan hard & heavy bolid, ki se po dolgoletni abstinenci od opojnih vonjav kerozina in bencina vrača na dirkališče. Povsem logično je, da so se fantje, ki so že prevalili 50. leta svojega življenja, dodobra poglobili v lastno zapuščino. Toda to nikakor ne pomeni, da nam Metallica z novim albumom poskuša prodati toplo vodo.
Četudi se Hardwired To Self Destruct na trenutke sliši kot konglomerat zvokovja, ki sta ga naplavili njihovi najboljši dosedanji studijski deli And Justice for All in The Black Album, bo pozoren poslušalec težko našel stične koordinate iz preteklosti. Seveda, če odmislimo nalezljivo bridke kitarsko-ritmične prijeme (Hardwired, Atlas, Rise!, Am I Savage) in kompozicijsko hudomušnost (Murder One, Confusion, Dream No More), ki so vselej krasili in še vedno krasijo njihov prepoznavni metalni zvok. Zvok, ki se tokrat sliši le za odtenek bolj mehkoben, a nikakor ne preveč polizan in obdelan. Bolj se zdi, da si je Metallica aranžirala novo zbirko skladb kot nekakšno preslikavo iz svojega vadbenega prostora. Ravno pravšen odmerek eksplozivnosti in energičnosti, ki jim na dolgi koncertni rok ne bo jemal sape ali po nepotrebnem izničeval kondicije.
