Potem ko so ljubitelji Avsenikove glasbe v četrtek dopoldne zaradi popoldanske otvoritve prenovljenega Muzeja Avsenik ostali pred zaprtimi vrati, so si včeraj v Begunjah nove tehnične in vsebinske pridobitve že lahko ogledali. Med najzanimivejšimi eksponati so prve plošče, ki jih je izdal ansambel, nikoli javno objavljene fotografije iz zakulisja snemanj, pa tudi družinske fotografije Avsenikovih. Na ogled je vseh 31 zlatih, dve platinasti in ena diamantna plošča ter državna odlikovanja in priznanja iz tujine. Dogajanje iz zgodovine Avsenikov pa obiskovalcem še bolj približajo filmi o delovanju ansambla na interaktivnih zaslonih.
Harmonika z obližem
»Meni se zdita najbolj zanimivi harmoniki, ki sta razstavljeni,« pravi vnuk Slavka Avsenika Sašo Avsenik. »Na eno je igral več kot 30 let, druga pa je njegova zadnja harmonika, ki mi je še posebej ljuba. Spomnim se, da je nanjo igral tudi po štiri ure na dan. Zaznamoval pa sem jo s poškodbo. Ko sem bil majhen, sem jo potegnil za pasove in je padla na tla. A ata ni bil jezen. Poškodbo je prelepil s trakom. Ko so ga na koncertu vprašali, kaj neki je počel s harmoniko, jim je odvrnil, da nič posebnega, le vnuke ima.« Če bi se ata jezil, razmišlja Slavkov vnuk, bi se tudi Saševa glasbena kariera morda končala še pred resnejšimi začetki.
Tudi diktafon, na katerega je Slavko Avsenik posnel večino skladb, ki si jih je zamislil, je v muzeju novost. »Mislim, da bo zato in zaradi vseh predmetov, ki so še po svetu, pa iščejo pot do Begunj, muzej vedno ostal živ.« Po Saševem mnenju prenovljeni muzej ponuja doživetij poln sprehod skozi čas. »Starega očeta najprej vidiš v srajci pred tovarno leta 1953 in z njim potem po muzeju potuješ in opazuješ, kako se je razvijal v vaškega muzikanta, se dvignil na koncertno raven in potem počasi preraščal v glasbeno legendo.«
Posebno mesto za Golico
Sedanja muzejska zbirka je po mnenju arhitektke Andreje Japelj, ki jo je zasnovala, doživeta pripoved o času, v katerem sta brata Avsenik ustvarjala. »Muzej je postavljen v treh ravneh. Začetna raven je posvečena Vilku in Slavku Avseniku, sledi grafični prikaz zgodovine ansambla z zgodbami posameznih članov, posebno mesto pa ima tudi skladba Na Golici. Glasbeni in video posnetki pa zaokrožujejo celoto.«
Skladba na Golici Marijo in Danila Abram z Vipavskega poživi, ob njej, pravita, kar malo poskočita. Kraj ustvarjanja glasbenega velikana sta si želela ogledati od blizu, Slavku sta se poklonila tudi na bližnjem pokopališču. »Vesela sva, da smo mu izkazovali podporo in ga cenili, ko je bil še živ, da je vse to lahko doživel.« Pravita, da ju Avsenikova glasba spominja na mladost, a sta prepričana, da ne bo nikoli zamrla.
V okolici Avsenikove domačije je vselej živahno, tudi v muzeju vsako leto naštejejo kar okoli 17.000 obiskovalcev, pravi direktorica Tradicije Avsenik Nataša Farkaš. Večina jih je nemško govorečih in ti so Begunje poimenovali kar vatikan narodno-zabavne glasbe. V zadnjem času pa prihaja k njim tudi vse več slovenskih gostov. Prenovo muzeja so financirali z lastnimi sredstvi ob pomoči banke, zamisli za nadaljnji razvoj pa jim še ni zmanjkalo. »Razmišljajo o možnosti za kotiček, v katerem bi zbiratelji in ljubitelji Avsenikov lahko brskali po starih arhivih,« košček novih načrtov razkriva Farkaševa.
