Reka ljudi se je nazadnje le razlila v enako gosto gnečo po vsem paviljonu, kjer so se spet vsi drenjali okrog stojnic in se s polnimi naročji knjig prebijali do blagajn. Kar je bilo v tistem sprva kar mučnem prerivanju res šokantno in komajda verjetno in kar je kolegica lucidno zaslutila že zunaj, je bilo v resnici povsem logično in samoumevno: tam so vsi kupovali knjige, kupe knjig, ki so jih potem v plastičnih vrečkah tovorili do parkirišč zunaj. Kako naj bi se človek uprl skušnjavi! Če jih kupujejo, jih menda tudi berejo, sva se spogledala s kolegico, kaj bi sicer z njimi, in če jih berejo, pomeni, da mislijo, da, skratka, niso neumni ali že povsem otopeli. Saj niso kupovali samo šunda in priročnikov za duhovno rast, temveč resno beletristiko, poezijo, ob štantih s filozofskimi in družboslovnimi knjigami pa je bila enaka gneča kot pri tistih, ki so ponujale nepregledne količine novih romanov in pesniških zbirk. Ljudje, ki berejo takšne knjige, najbrž ne bi izvolili Trumpa za ameriškega predsednika, mi misli posvinja neumna asociacija, verjetno zato, ker je od najbolj slavne slabe novice minilo komaj nekaj dni in se mi debel »kamen zgodovine« iz goltanca še ni prikotalil do želodca. Da, ljudje, ki volijo Trumpa et consortes, najbrž ne berejo knjig, oni se zbirajo na drugih mestih in uživajo v drugačnih gnečah. Kajti knjige nas vendar naredijo boljše, tako trdijo mnogi.
Ali pa je takšna misel le groba samoprevara, plehka tolažba za lažno samopomoč, zmes oholih predsodkov in instantnega časopisnega intelektualiziranja tistih, ki menijo, da je reka, ki teče mimo, vso umnost naplavila na njihov breg? Kaj pa, če je ta množična nakupovalna histerija v resnici samo metafora za obračanje hrbta zagatnostim sveta in za beg pred realnostjo, nekakšno kopičenje vojnih zalog (prav na to je vse skupaj na trenutke spominjalo), da bomo imeli kaj brati med dolgo polarno zimo, ki se je že začela? Umik v vzporedno resničnost? Najbrž nikoli v zgodovini ni bilo napisanih in objavljenih več knjig, kot jih je danes, prav tako še nikoli ni toliko ljudi bralo knjige, vsemu navkljub. Pa vendar: kaj vse to resnično pomeni, kakšno dejansko in potencialno moč nosi v sebi vsa ta orjaška masa vednosti, domišljije, uma, poezije, v črke odtisnjenega človekovega izkustva, če pa nima nikakršnega učinka na realni svet, ki je očitno ubral svoja pota, ta pa vodijo stran od vsega tega humanističnega ropotanja z besedami? Nobena raba besed, noben zapis in nobeno branje danes ne morejo ustaviti ne vojne in ne eksodusa ali razsvetliti mraka novega fašizma, ki vztrajno lega na svet. Vse žarnice razsvetljenstva so se iztrošile in pregorele, crknile, rečeno po domače. Bomo morali vse tiste knjige, ki smo jih kupili na sejmu, že brati ob svečah, se za odgovore na zagatna vprašanja spet obrniti k pesnikom?
Bertolt Brecht (zadnje čase ga veliko citirajo) je v pretresljivem lirskem triptihu, ki ga je naslovil Za nami rojenim (An die Nachgeborenen, 1938), zapisal tudi tele slavne verze (v prevodu Ervina Fritza): »Kakšni časi so to, v katerih / je pogovor o drevju skoraj hudodelstvo, / ker pomeni molk o tolikerih slabih dejanjih!« V takšnih časih človek ne more več »shajati brez nasilja« in živeti tako, da bi zlo plačeval z dobrim, pesnik pa ne pesniti o drevesih in o tem, kako leži v travi in strmi v nebo ali pa brezciljno »flankira« po velemestnih ulicah. Ne more se niti, kot tisti Kleejev in Benjaminov angel zgodovine (»Angelus Novus«), ozreti nazaj, preden ga bo zgodovina odpihnila na plitvine prihodnjih dni, ampak je dolžan pesniti le še o kaotičnem plesu zdajšnjosti, samo še za vsakdanjo rabo tako rekoč. Pesniki današnjih dni so časopisni reporterji in komentatorji, ki evidentirajo in za naše sprotno použivanje predelujejo »slaba dejanja« tega časa. Zato danes ni elektronskega medija, časopisa ali spletnega portala, ki ne bi 24 ur svojega dnevnega obratovanja posvečal »fenomenu Trump« in njegovim konsekvencam. V letih, ki so pred nami (z njim, žal), bodo intelektualci in pesniki o njem napisali še za en sejem novih knjig. Toda: ali si ta do kraja bedasti označevalec to tudi zares zasluži? Kaj pa če bi nekega jutra vsi nenadoma potihnili in spet poročali samo še o drevesih in poležavanju v travi? Reakcionarna gesta, seveda, na moč naivna in potopljena v osladno romantiko, a nemara spet zares subverzivna.
