»Melisnice so bile znameniti bomboni. Bile so v dveh barvah: bele in rdeče, včasih pa je bila v vrečki tudi kakšna roza barve, ki je bila v resnici ostanek, zmešan iz mase obeh barv. V vrečki smo vedno najprej poiskali roza bombone,« se jih spominja Miro Slana, ki ima v Lokvi na Krasu Fabianovo muzejsko trgovino, v kateri prodajajo tudi bombone, na starinski način iz steklenih kozarcev. Za tiste, ki ne vedo: melisnice so bomboni, narejeni iz sladkorja, obarvani z barvilom in začinjeni z aromo melise. V našem kolektivnem spominu so največkrat zapisane melisnice, ki jih je do leta 1983 izdeloval Šumi. Pravzaprav so bili to bomboni, ki jih je že od vsega začetka v svoji slaščičarni na Kongresnem trgu v Ljubljani izdelovala Josipina Šumi. »Melisnice ne spadajo v nobeno skupino bombonov, saj so poseben izdelek. Veliko ljudi nam je reklo, da so imele babice melisnice na posebnih mestih, pod blazino ali kje drugje, kamor so lahko dostopale le one. Težko bi rekla, da so bili to ženski bomboni, vsekakor pa so bili zelo posebni,« jih je opisala Adela Pukl, kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja, ki je skupaj z Miho Špičkom pripravila razstavo o Šumijevih bombonih.
Ne glede na to, ali se jih spomnite ali ne, so melisnice simptomatičen primer, kako pomemben del intimnega in kolektivnega spomina so bomboni. Namesto melisnic bi lahko bili to bomboni vesna, alpski mlečni bomboni, 505 s črto, ki-ki, iglu ali katerikoli drugi bomboni polpretekle zgodovine, ki v posamezniku vzbudijo proustovski učinek magdalenic, tisto sladko nostalgijo po otroštvu. »Sladkarije imajo pomembno mesto v spominih posameznikov, saj jih popeljejo v določen čas. Ko sem sodelavcem kazala fotografije starih pakiranj bombonov, so mi povedali, da ne samo da se spomnijo teh bombonov, temveč da v ustih čutijo tudi njihov okus,« je razložila Adela Pukl.
Sto gramov nostalgije, prosim
Tudi zato se pri bombonih še kako prodaja nostalgija. »Starejšim ljudem spomin vedno najprej uide k sladkarijam. V naši trgovini osemdesetletniki obujajo spomine na to, kako so z mamami ali nonami prišli v trgovino in so si lahko izbrali bombon,« o odnosu do bombonov pripoveduje Miro Slana.
Na Čopovi ulici v Ljubljani je denimo trgovina, ki je že 65 let enaka: Kraš. Tudi sladkarije, ki jih prodajajo, so enake kot pred 65 leti. Njihova zgodovina sicer sega v leto 1911, ko je bila zagrebška tovarna sladkarij Union cesarski in kraljevski dobavitelj dunajskega dvora. Čeprav morebiti bolj slovijo po čokoladnih izdelkih, so med bomboni, ki v več generacijah vzbudijo veliko nostalgije, seveda ki-ki, bronhi in 505 s črto. Ki-ki se z istim sloganom Bilo kuda ki-ki svuda reklamira že od leta 1935.
V tridesetih letih 20. stoletja so začeli prodajati tudi trde bombone 505 s črto. Zanimivo je, da je mnogo ljudi prepričanih, da je prav te bombone 505 s črto izdeloval Šumi. Na splošno je bila vsaj v našem prostoru meja med Krašem in Šumijem vedno malce zabrisana. Je pa med obema vsaj v zadnjih desetletjih nastala velika razlika, vsaj glede navezovanja na nostalgijo in tradicijo. Kraš je vsa leta ohranil nostalgijo ne le v proizvodih, temveč tudi v embalaži, ki jo le minimalno spreminja. Ki-ki, 505 s črto, bronhi še vedno prepoznamo po embalaži, medtem ko Šumijevega visokega C sploh ne. Pri Šumiju nimajo kontinuitete oblikovanja, s katero bi pri potrošniku vzbudili nostalgijo. Za nameček imajo imena bombonov napisana v angleščini – kako naj babica ve, da so tisti okusni okrogli trdi lešnikovi bomboni, ki jih je v zeleni vrečki kupovala svojim otrokom in bi jih z veseljem tudi vnukom, zdaj silk hazelnuts v rumeni vrečki?
Šumi jabolko, frufru, herba, visoki C – vsi ti izdelki se še vedno prodajajo, a jih potrošnik v sodobni embalaži, ki nima nobenih povezav z nostalgičnimi izdelki, ne prepozna. »Najpogostejše vprašanje, ki smo ga slišali v preteklih dneh, je bilo: vsi ti Šumijevi bomboni še obstajajo?« je dejala Adela Pukl in priznala: »Šele ko sem začela pripravljati razstavo, sem po dolgem času spet jedla šumeče jabolko, meni nekoč, in od razstave ponovno, najljubši bombon.« Prepričana je tudi, da se mora pri proizvajalcih pojaviti zavedanje, da imajo tradicijo in da je ta pomembna: »Zavedanje o tradiciji je najbolj značilno za družinska podjetja, v primeru bombonov sta taki podjetji denimo Haribo in Hitschler. Pri ohranjanju tradicije je pomembna identifikacija posameznikov, ki ustvarjajo neko blagovno znamko. Ko gre za družinsko tradicijo, je zavedanje o pomenu ohranjanja te dediščine po navadi večje, ni pa to izključeno tudi pri drugih podjetjih, na primer pri tistih, ki so v lasti multinacionalk. To so letos dokazali tudi v Šumiju, ko so se odločili za praznovanje 140. obletnice podjetja z razstavo v Slovenskem etnografskem muzeju.«
Za Šumi se zdi, da je z nostalgijo začel šele zdaj, ko so ga prevzeli Hrvati. A to je le splet okoliščin in naključje je, da sta zdaj oba v hrvaški lasti in nostalgična. V resnici ima Šumi več kot dovolj razlogov, da je nostalgičen, saj je zgodovina te tovarne naravnost fascinantna. »Haribo je nastal leta 1920, Kraš 1911, Josipina Šumi pa je imela tovarno že leta 1905,« je opozoril Miha Špiček. Tudi to je eden od razlogov, da so Šumijevi bomboni prišli v muzej.
Franc in Josipina Šumi sta 1. decembra 1876 na Kongresnem trgu 13 v Ljubljani začela s slaščičarsko obrtjo. Izdelovali so bombone, slaščice, marmelade, kompote, pa tudi sladke božične in velikonočne okraske. Dvanajst let kasneje sta se ločila in Josipina je sama nadaljevala z obrtjo, ki je nekaj let kasneje prerasla v tovarno na Gradišču v Ljubljani. Gradišče je zato v spominu starejših Ljubljančanov vedno poimenovano Šumi. Tam je bila kasneje trgovina, pa tudi znameniti lokal Šumi, gnezdo ljubljanskih boemov. »Josipina Šumi in kasneje njena hčerka Evgenija Hribar sta bili tisti, ki sta postavili temelj za posel in ga vodili. A tudi kasnejša generacija je bila podjetna, bili so veliki svetovljani, vpeti v evropski prostor. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo druge svetovne vojne. Verjetno bi tako kot o Haribu kaj lahko govorili o Šumiju kot o globalnem izdelovalcu bombonov,« je prepričan Miha Špiček.
Otroštva nad tovarno sladkarij se spominjata tudi pravnuka Josipine Šumi, Rado in Peter Hribar. »Nikoli se nismo prenajedli sladkarij, nikoli pa nismo niti prav koprneli po njih,« se spominjata in v en glas dodajata: »Kot otrokom nam res ni bilo težko dobiti bombonov. Ampak mi smo raje kot bombone jedli fajfe – delavci za tekočim trakom so nam odrezali kos mase za bombone in potem smo jo zavili kot fajfo ter grizli. Včasih so nam iz tega naredili tudi očala,« se spominja Rado Hribar.
Hribarjevi otroci so bili, kar se tiče dostopa do sladkarij, privilegirani. Kajti bomboni so tedaj veljali za luksuz. V katalogu ob razstavi o Šumiju je zapisano pričevanje hčerke delavke v tovarni, ki se spominja, kako so iz maminega predpasnika doma z nožem strgali čokolado, saj je sicer sploh nikoli niso jedli. »Včasih je bil bombon dobrina, ki je bila draga. Človek ga ni kupil zaradi lakote, temveč zaradi želje. En bombon je nekoč otroku pomenil več, kot pa današnjemu otroku cela vreča. Tudi zato, ker otroci v trgovino niso hodili vsak dan, temveč navadno le enkrat na mesec, ko so starši pokrili dolg, ki so ga ustvarili prejšnji mesec, in če je kaj denarja ostalo, je otrok dobil še bombon,« je opozoril Miro Slana. Zato so bili včasih bomboni le del praznika, ne pa vsakdana. Včasih so bili za otroke bomboni dogodek, danes se jim zdijo samoumevni. »Mislim, da so današnji otroci reveži, saj imajo preširok izbor sladkarij, pri čemer težko ločijo, kaj je kakovost, kaj pa potrošno blago. V trgovini se jim mora zmešati od izbire. Mi smo bili na boljšem kot današnji otroci: na razpolago smo imeli pet vrst bombonov, od teh sta nam bila dva okusa všeč,« je prepričan Peter Hribar.
Lectarji s tradicijo izdelave bombonov
Predvsem je treba vedeti, da so zdaj bomboni mnogo cenejši, kot so bili nekoč. Za toliko, kot je včasih stal kilogram bombonov, zdaj lahko kupite deset kilogramov. Spremenil se je tudi okus otrok: če je bil včasih zaklad trd bombon, je zdaj mehak. »Današnji otroci so navajeni na gumijaste medvedke. To je predvsem posledica agresivnega reklamiranja,« je prepričan Lucian Perger, član devete generacije koroških izdelovalcev bombonov Perger 1757. Tudi on je kot otrok najraje jedel žele bombone: »Zadnje čase pa opažamo, da starši tudi pri sladkih razvadah kakovost postavljajo pred ceno.«
Pergerjevi so najbolj znani lectarji v Sloveniji. »Vsak lectar je moral znati izdelovati lect, medenjake, sveče, pijače in seveda bombone,« je razložil Hrabroslav Perger, osma generacija Pergerjev. Hrabroslava bi bomboni skoraj stali življenje. Ko je bil star štiri leta, sta se z devetletnim bratom Mitjo igrala na dvorišču. Njuna mama in oče sta medtem v kotlu kuhala maso za bombone, ki mora imeti 350 stopinj. Ko sta jo hotela odnesti v delavnico, da bi začela delati bombone, je mamo kotel spekel in maso sta zlila po tleh. Hrabroslav, ki ga je lovil brat, ker mu je spustil ujete muhe, je padel v maso. »Oče Rudi me je z golimi rokami reševal iz mase. On je dobil hude opekline po rokah, jaz sem bil več mesecev v komi, na telesu pa sem imel izbokline kože in sladkorne mase, celo na glavi, kot bi imel še eno glavo,« je razlagal.
A kljub temu je tudi on nadaljeval z družinsko tradicijo izdelovanja lecta in bombonov. Po istih receptih, kot so jih kuhali njegovi starši in pred njimi njihovi predniki: »Bili smo znani po svilenih bombonih in želeju. Izdelava svilenih bombonov je komplicirana in jih zdaj ne delamo več veliko, saj niso več priljubljeni.« Prav ti svileni bomboni so arhetipska podoba bombona: beli s črtami, trdi, da trajajo dlje. In njihova proizvodnja je klasična: vročo bombonsko maso se zlije na mizo ter se jo obdeluje kot testo. V Pergerjevi galeriji v Slovenj Gradcu imajo še vedno na ogled 500 let staro mizo, na kateri so generacije njihove družine gnetle maso za bombone. »Vroča masa se obdeluje s pomočjo goveje kože. Razteguje se in obeša na kavelj, obešen pod stropom, dokler ne postane bela in gladka. To je težko fizično delo. Moj oče je rekel, da je neobdelana masa kot mrlič. Če masa ni dobro obdelana, se bomboni kasneje lomijo, so krhki in niso dalj časa obstojni. Nekatere trde bombone še vedno delamo tako,« je klasičen postopek izdelave trdih bombonov predstavil Hrabroslav Perger. Spominja se, da je oče poklical vse sosedove otroke, da so pomagali pri pakiranju bombonov v papirnate vrečke: »Vsi otroci smo morali medtem žvižgati, da ne bi pojedli preveč bombonov.«
Najbolj modni bonbon: bio ingverjev žele
Njihovi bomboni – in seveda tudi medenjaki – so protokolarno darilo Republike Slovenije. Prodajajo jih na sejmih, a tudi zapakirane, in to v več kot sto državah sveta. V primerjavi s trgovinskimi bomboni so malce dražji. »Že več generacij nazaj smo se odločili za ekskluzivno izdelavo bombonov, da bi imeli naši bomboni res dober okus. Najlažje je kupiti stroje in naštancati bombone, a smo se odločili, da bomo ostali pri ročni izdelavi,« je poudaril gospod Perger.
Zdaj v času pred prazniki bodo z bomboni in lectom sodelovali na sejmih po vsej Sloveniji in tudi v tujini, med drugim na adventnem sejmu v dunajskem Schönbrunnu. »Večina bombonov, ki jih prodajajo v raztresenem stanju na stojnicah in v trgovinah, je narejenih na Kitajskem. Uvažajo jih sicer iz Anglije, a so narejeni na Kitajskem. Količina E-jev, ki je v njih, bi napolnila debelo knjigo,« je še pokritiziral.
Zdaj so moderni bio bonboni. Tudi Pergerjevi so stare recepture nadgradili z bio sestavinami. Pri Pergerju imajo vse sestavine v bombonih certifikat o ekološki pridelavi. Kurkumo in ingver dobijo po načelu pravične trgovine celo iz Šrilanke. Za barvila uporabljajo tudi rdečo peso, alge in koprive. Bio bomboni so narejeni iz medu, brez sladkorja. Njihovi želeji pa niso narejeni iz želatine: »Želatina je kostni in kožni klej. Mizarji so to uporabljali za lepilo, želatina pa je isto, le da je prečiščena. Zato so naši želeji narejeni s pektinom.« In kot taki so primerni za vegane. In muslimane, ki se sicer izogibajo žele bombonom in gumijastim bombonom iz množične proizvodnje, ker se ne ve, ali je želatina v njih narejena tudi iz svinjskih odpadkov. Pergerjeve bombone pa brez težav prodajajo tudi v Dubaju. Kar se tiče okusov, je ta hip najbolj trendovski okus ingverja. Dobro gredo v promet tudi zeliščni bomboni. Tisti z okusom borovih iglic so res odlični.
In pri Pergerjevih sem našla melisnice. Sicer niso take, kot se jih spomnim, ampak malo večje. Tudi okus imajo drugačen kot tiste, ki se jih spomnim. »Kadar pridejo k nam na ogled upokojenke, so čisto navdušene, češ glej melisnice. Nato jih poskusijo, vendar potem kupijo želeje. Na mesec prodamo le kakšen kilogram melisnic,« je povedal Hrabroslav Perger: »Pravzaprav bi morali melisnice dati na pokopališče bombonov.« Toliko torej o nostalgiji in iskanju bombonskega okusa otroštva.
