Gostje pogovora O spopadu generacijTadej Troha, Mirjana Ule in Miha Blažič - N'toko so se strinjali z oznako, da je generacija skupna izkušnja, ob kateri se razvijeta občutek povezanosti in skupna zavest, pomembnejša od letnice rojstva. N'toko je ob tem opozoril na problem mladih glasov generacije, ki so v nevarnosti, da ne povedo nič novega in da prevzemajo vzorce, ki so jih včasih tako kritizirali – simbolno ubijejo očeta, da potem prevzamejo njegovo mesto. Troha se je ob tem konkretneje navezal na generacijo, aktivno na študentskih protestih leta 68' in v času osamosvojitve, ki vleče iz svojih minulih zaslug nezaveden primat nad mlajšimi. Sploh aktivnim mladim danes ni omogočena inavguracija med »velike«. »Fizis narekuje, da pri štiridesetih nisi več mlad, a tvoj status mladega vzdržuje okolica, ki meni, da ti vedno nekaj zmanjka, enkrat znanje, drugič kaj drugega. Obsojen si na to, da se boš mlad postaral,« pove Troha.
Uletova vidi problem v paternalističnem odnosu do mladih. »Smo na občutljivi točki, ko bi se lahko 'rodila' nova generacija, ki bi dosegla družbene spremembe, a ne danes, morda jutri ali pojutrišnjem.« Kot pravi, raziskave kažejo, da je osemdeset odstotkov mladih zadovoljnih z današnjo življenjsko situacijo: »Razlike se kažejo predvsem v tem, da so se pretekle generacije upirale z željo po več izbirah, hotele so denimo kariero in družino in prosti čas. Današnji mladi lahko izbirajo le med enim ali drugim.« N'toko se ne strinja povsem: »Zaradi eksistenčne stiske, v katero mlade silijo življenjske okoliščine, se bo vsaj del generacije mladih družbeno angažiral že prej.«
Naučimo se spet brati
Dvorano Lili Novy je v sklopu Založniške akademije napolnil madžarsko-britanski sociolog Frank Furedi, ki je razmišljal o moči branja in ponudil poglobljene razlage. Vsaka generacija vzpostavi nov odnos do branja, današnji mladi pa so prvi v zgodovini, ki so zaradi branja medikalizirani in ki jim je branje namesto kot lahkoten užitek predstavljeno kot nekaj zahtevnega. V preteklosti je veljalo, da je škodljivo, če ljudje preveč berejo, a v 21. stoletju Furedi prepoznava nov problem, ko ljudje nenadoma premalo beremo. »Spremenilo se je tudi dojemanje branja: v preteklosti je bilo preveč enostavno in lahkotno, zdaj je problem, ker je preveč komplicirano. Vse skupaj pa je spodbudilo veliko debato o tem, kako se spet naučiti brati.«
Furedi to vzporeja s pojavi, kot so disleksija in različni tipi motenj pozornosti, ki imajo danes denimo v ZDA skorajda že epidemične razsežnosti, a jih pred samo desetletjem ali dvema praktično ni bilo. »Za te bolnike veljajo posebna pravila pri testih in izpitih, šolske ure ne smejo biti predolge, ker je to mučenje, branje pa je dobesedno demonizirano in ga zamenjujejo z učenjem prek slikovnega gradiva. Tako je prišlo do pomembnega preobrata: cenzuro knjig so nekoč narekovale oblasti, civilne ali verske, zdaj pa učenci in študentje sami zahtevajo, da njihovo zdravstveno stanje ustrezno upoštevajo in da naj bodo knjige opremljene z opozorili, da bi jim utegnile povzročiti stres in neugodje. »Impulz za cenzuro tako prihaja od spodaj. Nič ni bolj nevarnega.«
Mali potrebujejo še boljšo zgodbo
Drugi fokus Založniške akademije je bila prevodna literatura. Britanski založnik Christopher MacLehose je spregovoril o izdajanju kvalitetnih prevodov na britanskem trgu, kjer je več kot 90 odstotkov literature napisane v angleščini. »V primeru naše založbe sta dve knjigi od 28 na leto napisani v drugem jeziku kot angleščini,« pravi za svojo založbo MacLehose Press, ki je leta 2008 z izdajo njegove prve knjige odkrila tedaj še neznanega Stiega Larssona, ki je nato postal literarni fenomen desetletja.
Eden od razlogov, zakaj manjši jeziki težje pridejo na ta trg, je, da založbe pogosto nimajo stikov z ljudmi, ki bi jim lahko poročali o tem, kaj se dogaja denimo v slovenski, hrvaški ali litvanski literaturi. Drugi razlog so pogodbe z obstoječimi avtorji, saj pogodba za izdajo prvega dela običajno vsebuje določilo, da založba izda tudi vsa naslednja. »To pušča še ožje priprta vrata za druge.« Kadar pa »eksotični« deželi že uspe vzbuditi zanimanje anglofonskega trga, je za to vedno potrebna zaokrožena zgodba o tem, kakšno podobo dežele naj bi literatura predstavljala. Ta veliki met je v zadnjih letih uspel skandinavskim piscem, ki so spet zbudili zanimanje za noir kriminalko. »To ima izjemno ugoden učinek na razvoj literarnega turizma, zato se v ustvarjanje takih zgodb splača investirati.«
Slovenija, knjižna dežela
Njegove misli je potrdil raziskovalec knjižnega trga Rüdiger Wischenbart, ki je v zadnjih letih raziskoval prav raznolikost branja po svetu in potrdil velik porast prevodov iz skandinavskih jezikov. Tudi po njegovem so te kriminalke tako uspele, ker so ustvarile neko zgodbo o deželi in ponudile izjemne like; to velja prav za Larssona s svojo žensko junakinjo Lisbeth Salander.
Med najzanimivejšimi podatki, s katerimi je postregel, je gotovo ta, po katerem je slovensko založništvo že večkrat povpraševalo. Slovenija je po številu izdanih knjižnih naslovov tretja po vrsti glede na število prebivalcev. Prva je Velika Britanija, druga Danska, sledita pa nam Španija in Švedska.
