Medtem ko berete ta prispevek, je na svetu izšlo nekaj deset novih knjig, v Sloveniji pa jih izide okrog deset na dan. Če upoštevamo še vse ostale medije, je številka ogromna. Tako se v iskanju literature najprej pojavi vprašanje, kako med nepregledno množico publikacij najti pravo.
Prvi del odgovora je preprost – v branju strokovne literature, ki ni le nujno zlo. Torej pri meni knjig, revij, konferenčnih zbornikov… Tako zaradi ohranjanja stika s stroko pri pedagoškem kot pri raziskovalnem delu. Čeprav gre za strokovno literaturo s področja ustvarjalnosti in inovativnosti, pa je tudi širšemu krogu bralcev lahko zanimiva Strategija sinjega oceana (W. Chan Kim in R. Mauborgne), katere idejo z lahkoto prenesemo v vsakdanje življenje, in izpostavljeno delo HBR 10 Must Reads on Innovation (M. Christensen idr.), za starše mlajših otrok in vzgojitelje pa knjiga T. Armstronga Prebudite genija v svojem otroku. Ob tem velja poudariti, da smo ti otroci tudi mi odrasli. Kogar zanima narava in zakulisje raziskovalnega dela v stilu Agate Christie, naj prebere knjigo Genom mojega življenja avtorja J. Craiga Venterja.
Poleg »obvezne« strokovne literature je treba zavestno izbirati tudi literaturo, ki nam odpira nove dimenzije. Najbolj sveže, relevantne in tehtne informacije pogosto poiščem na straneh revij Fortune, Harvard Business Review in Businessweek, ki me nekoliko premaknejo iz doline šentflorjanske. V železni repertoar pa že več kot četrt stoletja sodi Življenje in tehnika; očitno je primerna za vse generacije. V poletnih dneh v istrskem Novigradu v kavarni Vitriol rad prebiram revije s področja arhitekture ter oblikovanja (na primer AD in Ambient) in kulinarike (na primer Gourment, Saveur in Dolce Vita), v katerih ne manjka izvirnih idej, rešitev in seveda odličnih fotografij.
Prav tako sem se nedavno veselil prebiranja literature o kolesarski poti Ciclovia Alpe-Adria Radweg, ki sva jo prejšnji teden delno prekolesarila s prijateljem Tomažem J. Še nekaj mesecev prej je bilo prav tako prvi korak k spomladanskemu spoznavanju drugačnih zvezd arabskega sveta tudi branje o Dubaju in Omanu s klasičnimi viri, kot je Lonely Planet, in spletnimi, kot so The World CIA Factbook, Momondo, Matadornetwork ter bolj znani Google Earth, Tripadvisor, YouTube. Če pa bi se odpravil na pacifiško pešpot, bi (poleg navedenih virov) ponovno prebral večplastno knjigo: Divja – izgubljena in najdena na pešpoti življenja avtorice Cheryl Strayed.
Meni nepogrešljiva je tudi znanstvena fantastika, ki odpira vrata domišljiji in včasih pogled v prihodnost. Pa tudi izjemni dosežki znanosti in nerazložljivi fenomeni s področja narave, tehnike in človeka. Sem sodita na videz kontradiktorni knjigi Nikola Tesla, izumitelj za tretje tisočletje (A. Milinković) in knjiga Polje – po sledeh nevidnih sil v vesolju (L. McTaggart). Slednja na podlagi znanstvenih pristopov prikazuje mejne in (še) nerazložljive naravne fenomene.
Čeprav imam velik del strokovne literature v elektronski obliki, pa se klasičnemu branju nisem pripravljen odpovedati. Težko je razložiti prave vzroke, a knjiga ima še vedno svoj čar; ima svojo maso in dimenzije, ima vonj po sveži tiskarski barvi ali pa po orumenelih platnicah. Na vsaki strani čutiš, ali je desetletje stara knjiga še vedno »nedolžna« ali pa je šla že skozi roke in postelje mnogih. Včasih je tekst večkrat podčrtan. Vse to lahko pomeni, da ljudje knjigo radi berejo in imajo vsebino za relevantno. Danes to zamenjujejo oblike ocenjevanja zaupanja uporabnikov, na primer štiri od petih zvezdic in število tistih, ki so svoj glas oddali na knjižnih portalih (Amazon, Barnes&Nobles…).
Podobne ocene o branju slovenskih knjig ponuja slovenski Cobiss z rubriko najbolj branih knjig. Zanimiv primer je delo Ime rože Umberta Eca, ki je bilo dolgo na najvišjih mestih. Pravo nasprotje pa je po njej posnet film, ki me je po branju knjige razočaral. Prav tu je po mojem mnenju ena od prednosti knjige, ki ob neprimerno manjši količini posredovanih informacij v primerjavi s filmom buri duha in spodbudi eksplozijo domišljije. Zato je nujno, da knjigo beremo v miru, sproščeni in da pustimo občutkom prosto pot.
Namesto zaključka še povzetek zanimive diskusije s kolegom Klemenom Š. Ugotavljava, da nas komercialni mediji z vseh strani neprestano agresivno bombardirajo z množico privlačnih, a praznih vsebin (nehote mi pride na misel izraz »fast food duševna hrana«). To še toliko bolj velja za cenene TV-oddaje, ki trenutno zapolnijo naše čute, a v nas ne pustijo pečata in potrebe, da bi o njih še kdaj razmišljali.
Upam, da sem uspel predstaviti nekaj izhodišč, kako najdem dobro poletno branje. V primeru dileme uporabim še kriterij Ernesta Hemingwaya, ki je dejal: »Vse dobre knjige imajo nekaj skupnega – so bolj resnične, kot če bi se dejansko zgodile.« Če še vedno nismo prepričani o njeni kakovosti, nam ostane še močnejši adut Wilhelma Buscha: »Knjiga, ki ni vredna, da jo preberete dvakrat, ne zasluži niti enkratnega branja.« Sam sem prepričan, da če želimo knjigo doživeti, jo moramo prebirati s tako strastjo, kot je bila napisana.
