Tam, kjer je imela popoln monopol nad elektronskimi mediji država, v večini evropskih držav vse do devetdesetih let, so uredniško politiko krojili uredniki, ki so se deloma uklanjali potrebam občinstva, tako da so predvajali nanizanke, pri tam pa skrbeli za določeno izrazno ali umetniško raven te produkcije. »Liberalizacija« teh medijev pa je prinesla predvsem njihovo komercializacijo, tako da je v zadnjih dveh desetletjih, še posebno s širitvijo dostopnih kanalov s satelitskim in internetnim oddajanjem, sledila poplava komercialnih uspešnic. Sedaj ne vemo, ali so pomembnejša oglasna sporočila ali nanizanke – čas oddajanja si delijo skoraj na pol. Toda vaba za občinstvo je enaka kot pred slabim stoletjem: dolgočasje vsakdanjega življenja in težnja po očiščenju, le da je dolgočasje danes bolj vezano na delo kot na prosti čas, križano s hrepenenjem po stabilnejšem življenju prekarno (ne)zaposlenega malega človeka.
Soočeni pa smo tudi z dobesedno neomejenimi načini pridobivanja in razširjanja medijskih vsebin po internetu, kjer se tudi rojevajo internetni zvezdniški fenomeni, ki jih elitni deli družbe marsikdaj sploh ne zaznavajo. Če sem omenil očiščenje kot bistvo tragedije, seveda moram skleniti misel z dejstvom, da ne vemo, kaj naj bi Aristotel povedal o komediji. Sam ne vem, ali naj jemljem komedijo kot ogledalo družbe ali pa naj jo razumem kot preprosto zadnji razpoložljivi izhod iz bede vsakdanjosti. Toda dejstvo je, da ljudje potrebujemo zabavo in razvedrilo, enako kot tudi očiščevalno podoživljanje tragedij drugih.
Ko se soočimo z razvedrilom množic, ga izobraženci največkrat dojemamo kot vulgarnega in prostaškega, še posebno v zadnjem obdobju, ko mediji, po katerih udriha nevidna pest trga, tekmujejo v iskanju še nižjega od dotlej doseženega najnižjega skupnega imenovalca okusa množic. Toda zviškasto elitistično zmrdovanje nad prostaško preproščino razvedrilnih ali melodramatičnih nanizank ter popularnih internetnih intervencij vaških, pardon, malomestnih posebnežev, ki lahko čez noč postanejo velike zvezde, nas ne bo pripeljalo nikamor. Kratkovidno zmrdovanje (kvazi)levičarskih in liberalnih intelektualcev nad kičem je pravzaprav zgolj zrcalna podoba enakega prostaštva. V čem pa je gnus, ki ga izražajo elite, boljši od vulgarnosti množic? Če se hočemo izogniti razkolom v družbi in klicanju odrešenikov, se moramo spustiti na realna tla in vsaj poskušati razumeti.
Preprosti ljudje nas vedno znova presenečajo s svojimi izbirami medijskih vsebin, vsakdanje zabave in izražanja svojega navdušenja ali besa nad svetom, v katerem vsi skupaj živimo. »Vulgarnost« preprostih ljudi je pač zgodovinska stalnica. Nič novega pod soncem. Elite so z zatiranimi sloji vedno obračunavale tudi na ravni estetike. Konec koncev so za to zlorabili tudi samo besedo vulgus, ki je sprva označevala preproste ljudi, ljudstvo, danes pa vulgarnost pomeni domala poživinjenost. Preden se torej zmrdujemo nad to »poživinjenostjo«, se moramo vprašati, kaj smo sami naredili proti zatiranju. Potrebno je le nekaj napora, da se približamo na prvi pogled »nevidnim« množicam in jih skušamo razumeti. Najučinkovitejši tovrsten družboslovni pristop je etnografski, to je pot resne obravnave ljudi in njihove tvornosti, na kateri pa raziskovalci ohranjamo distanco. Gre za spuščanje iz oblakov omike v vsakdanje življenjske svetove tistih, ki morda nikoli ne bodo prestopili vrat opere ali narodnega gledališča, a njihov pogled vendarle šteje. Če ne prej, se pomena njihovih izkušenj in pogledov, tudi estetskih v najširšem pomenu te besede, v skupnem prostoru in času zavemo takrat, ko nas presenetijo njihovi glasovi na volitvah.
Ne, ni problem v produkciji vseh teh neprebavljivih stvaritev, tudi ni nobene potrebe po tem, da ne bi kritično zavračali tovrstne komercialne produkcije, toda medijska, še posebno internetna sporočila so kričeč simptom našega časa: čas je, da jih vzamemo resno in se s to resničnostjo tudi soočimo. Zato nujno potrebujemo kredibilne opise in analize tiste resničnosti, ki jo sooblikujejo nevidne množice v podtalju sodobnega sveta, sicer bodo lepe duše sodobnega časa vedno znova obnemele ob nastopu novih in novih odrešenikov sodobnega časa, gospodarskih, političnih, motivacijskih in duhovnih.
Če razmisleka ne bo, se bomo po vsakih volitvah in referendumu vedno znova zbudili v svetu, ki ga s svojim glasom oblikujejo prav ti »vulgarneži«. Z glasom, ki naj izbira med odkritimi vulgarneži in uglajenimi leporečniki.
