Zanimivo pa je, da se to podvajanje ne ponovi v principu scenografije, kar je v tem primeru dobro, saj predstavo reši tendence šolskosti. Petra Veber, ki se Schimmelpfenniga ne loteva prvič, v ozadje namesto mimezisa pohištva »razmeroma premožnega meščanskega stanovanja« na mrežne ograje pripne razpela okrvavljenih polo majic, ki spodbujajo gledalca, da na uprizoritev veže asociativne verige, povezane s tiho krivdo, problemi s tradicijo in religijo, aktualno (migrantsko) politiko itd. Od značilnosti in predmetov v stanovanju, ki jih na začetku igre ob recitiranju didaskalij podajo vsi igralci, postavljeni v vrsto na rampi, scenografinja v konkretni postavitvi ohrani samo star klavir, ki ga ob prihodu invazivno zasede prijazni, a kot se nazadnje izkaže, v nazorih fašistoidni tujec Rudolf (Boris Ostan).
Hkrati pa je to tudi priročna miza za točenje vina, s katerim Albert – ki je v interpretaciji Jureta Henigmana še posebno zategnjen, »netelesen« intelektualec, ki v strahu pred socialno interakcijo in v imenu meščanske politične korektnosti namesto eksplicitne reakcije »mevžasto« tlači ves gnev na svoje tesnobno, alergično telo – spira mešanico tablet. Na njem brezskrbno poseda »nemi« lik, tiha priča, osemletna hčerka Marie (igra jo odrasla igralka Živa Selan, zaradi česar je nekaj situacij posebno in namerno čudnih), ki se pridno uči vzorcev disfunkcionalne družine. Maruša Majer je v vlogi Bettine prepričljiva – morda je ravno njen lik ključ za branje te drame: kljub uspehu je kot ženska prezrta, kljub materinstvu nesrečna, ne prenaša lastne matere (Judita Zidar), sovraži mevžastega moža, išče nemogočo romantično ljubezen v aferi s starim prijateljem (Jaka Lah). Ni vse to utelešen simptom, ki govori o dejstvu, da levica nekaterih ključnih vprašanj v razmerju do tradicije še ni predelala? Ravno v tako družbo potlačenih problemov in nepojasnjene tesnobe, ki ima ogromno problemov sama s sabo, lahko zlahka in skoraj neopazno, a zato nič manj invazivno vstopajo razni dobrodušni rudolfi (pa trumpi in primci) s končnimi rešitvami. Zidar je ta potencial v tekstu opazil in mu z opisanimi postopki dal veliko prostora in očarljivo izpeljal sicer dvoumni konec, kjer v tekstu ni več jasno, kaj je pijanska halucinacija, kaj pa dejanski dogodek: zadušiti zlo, a s tem (p)ostati zlo.
