Na mimobežna vprašanja prijateljem, kaj so gledali, sem dobila zanimive odgovore: eni so se osredotočili na Perspektive, drugi so hoteli priti do dna Skolimowskemu, tretji so prisegali na Fokus Romunija, četrti na tisto, kar se, ovenčano na velikih festivalih, »mora« videti. In ravno v tem je čar festivala, ki je letos ponudil 103 celovečerce in 19 kratkih filmov: nabor je tolikšen, da sploh nismo bili na istem festivalu, da si je vsak naredil svoj jedilnik z ozirom na želje, čas in denarne zmožnosti (od 4,5 do 5,9 evra za vstopnico). Seveda ni šlo brez kritičnosti: ene je ujezil preveč »hermetičen« otvoritveni film 11 minut Skolimovskega, druge frenetična Moja divja noč Alexa de la Iglesie po sobotni podelitvi nagrad. (Vsi pa smo bili hvaležni, da so nam prihranili abotne vice lanskega odprtja, a močno začudeni nad rovtarsko rock skupino, ki je na zaključni zabavi brezsramno promovirala viski.)
Poznavalci opozarjajo, da selekcija premalo upošteva nekatere nezvezdniške festivale, a prav lačen vsekakor ne ostane nihče. Pred vrati obvisijo le tisti, ki se prepozno odločijo za nakup vstopnic, a med 44.000 gledalci je očitno večina že dobro izurjena v lovu na sedeže, pa tudi podučena o tem, kaj hoče videti. To je še toliko bolj razveseljivo, ker ima festival tiste vrste občinstvo, ki ga blockbusterji ne zanimajo in se čez leto lahko »tolaži« le v Kinodvoru, Kinoteki in Komuni (ogled filmov na internetu jim pomeni duhanje rože skozi šipo), medtem ko se je Cankarjev dom filmu praktično odpovedal. Je pa tudi več kot očitno, da je v številki obiskovalcev gotovo skupina, ki sicer v kino skoraj ne hodi, jo pa privlači radoživa festivalska atmosfera. Ta ima svoje zveste »vernike«, tako kot jih imajo Mladi levi, Ljubljanski poletni festival, Druga godba.
In to je verjetno tisto, kar (med drugim) spodobno mesto potrebuje. Da sta letos končno tudi Celje in Novo mesto dobila osem oziroma sedem filmov, je dobra novica, saj je za velikost Slovenije precejšnja sramota, da je zunaj Ljubljane ljudem dostopna le filmska ponudba, ki jo ponujajo televizije, torej večinoma mainstreamovska, ameriška. Prav bi bilo, če bi se Liffe razširil po vseh večjih slovenskih mestih in bi ljudje lahko vsaj novembra videli, kaj vse sodobna filmska produkcija zmore, kako raznolik je svet skozi oko kamere.
