In Jaz, Daniel Blake v režiji britanskega veterana Kena Loacha (in še zlasti veterana družbenokritičnih filmov) to naredi tako prepričljivo, da bi utegnil razdeliti ali celo izgubiti občinstvo: eni ga ne bi prenesli, ker bi jih to, kar prikazuje, preveč spominjalo na to, kar sami doživljajo, drugi pa ga ne bi prenesli zato, ker bi jih to, kar prikazuje, preveč spominjalo na to, kar sami počnejo. Za tretje, ki se spoznajo na kritiko neoliberalizma, pa bi bil film »živ dokaz« za to, kaj pomeni neoliberalistična politika uničevanja socialne države. Saj bi imeli prav, kar pa še ne pomeni, da je ta film kakšen sociološki traktat.
Daniel Blake živi v Newcastlu, kjer je štirideset let delal kot tesar; še vedno zna iz lesa narediti kaj ličnega, toda zaradi težav s srcem ne more več delati. In kot kaže, se tudi še ne more upokojiti, marveč mora prositi za socialno podporo.
To pa ni kar tako, za to obstajajo zelo natančno postopki, pravilniki, vprašalniki. Že na samem začetku, še med najavno špico v offu, slišimo nekaj vprašanj, kot so, ali Daniel Blake lahko dvigne roko do glave ali jo iztegne v nasprotno smer, do riti, pospremljenih z opozorili socialne delavke, naj gospod Blake raje nanje odgovarja, kot pa ugovarja. Čeprav je njegov edini ugovor ta, da ne more delati zaradi oslabelega srca, ne pa zato, ker ne bi mogel dvigovati rok. Ampak v tem je ravno prva lekcija sistema socialne pomoči: ta je namenjen bolj svojim pravilnikom in vprašalnikom kot pa prosilcem. In ker je Blake na vprašanja o dvigovanju rok odgovoril pritrdilno, ni bil upravičen do socialne podpore.
To je šele začetek njegove kalvarije, ki se dopolni še z eno, s »primerom« mlade matere z dvema otrokoma. Ta sploh ne more biti do ničesar upravičena, ker je na uradu za socialno pomoč zamudila na svojo obravnavo. Pomaga ji Blake, toda njegova pomoč je lahko omejena na popravila v njenem stanovanju ter na moralno in emocionalno podporo. Ker pa ženska ne dobi dela, ji preostane samo kraja ali prostitucija.
Loachev film premore trenutke, ki gledalcu jemljejo sapo, a najbolj pretresljiva je prav ta neposredna zveza med kalvarijo likov in »popolnostjo« sistema socialne pomoči, ki deluje toliko bolje, kolikor manj upravičencev do socialne podpore proizvede ali kolikor več človeških »ničel«.
