Nočne ptice
Susan (Amy Adams) je ženska iz visoke družbe, s poštirkanim povzpetnikom poročena lastnica umetnostne galerije, ki prebiva v minimalistično opremljeni vili na Beverly Hillsu, v zlati kletki. Iz apatije jo predrami paket njenega bivšega partnerja, spodletelega pisatelja Edwarda (Jake Gyllenhaal), ki ga je nekoč zapustila, ker je bil premalo ambiciozen. Edward ji pošilja rokopis romana, ki ji je posvečen, njegova vsebina – kruta, temačna, zagatna zgodba o travmatičnem umoru in enako travmatičnem maščevanju – pa Susan globoko pretrese in jo prepriča, da se po dolgih letih ponovno sreča z Edwardom.
Nočne ptice so zasnovane kot zgodba v zgodbi oziroma film v filmu. Okvirna zgodba je nekakšna jet set melodrama o depresiji in praznini sveta lepih in bogatih, notranja zgodba pa je kot noč črna, napeta kriminalka s primesmi vesterna in z liki, ki so videti, kot bi ušli iz Boormanove Odrešitve. Če se sprva zdi, da med eno in drugo zgodbo ni druge podobnosti kot isti igralci v različnih vlogah, se še zlasti na koncu izkaže, da so elementi okvirne zgodbe vendarle vtkani tudi v zgodbo na notranji ravni in da pod obema teče podtok istih duševnih stanj: krutost, brezbrižnost, prizadetost, razočaranje, maščevalnost. Ker gre za dve zgodbi v enem paketu, so liki precej shematični in stereotipni, podrejeni močni vizualnosti in končni poanti o usodnosti in nepovratnosti naših odločitev, kar pa se v luči poigravanja z žanrom zdi povsem upravičeno.
Pesem somraka
Podobno kot pri Fordu je vizualna podoba glavna nosilka pomena, predvsem pa silovitih čustev, tudi pri režiserskem veteranu Terenceu Daviesu in njegovem filmu Pesem somraka. Čeprav ne gre za avtobiografsko delo, ampak za priredbo škotske literarne klasike, postavljene v predvojni čas na škotsko podeželje, imamo ponovno opraviti z Daviesovim ikoničnim likom nasilnega očeta, ki muči ženo in otroke. Iz krutih družinskih razmer se izvleče pogumna Chris (Agyness Deyn), ki po očetovi smrti prevzame kmetijo in se poroči s prijetnim sovaščanom Ewanom (Kevin Guthrie). Toda mednju poseže vojna in Chris se življenje ponovno postavi na glavo.
Davies je tokrat nekoliko manj prepričljiv v psiholoških opredelitvah svojih likov – v zgodbi je nekaj preobratov, ki se zdijo slabo utemeljeni, pretirani in zgodbi jemljejo čustveni naboj. Še zlasti si je težko predstavljati, da pride človek z bojišča tako radikalno spremenjen in poživinjen, kot se s fronte vrne Ewan, v katerem ni več niti sledu starega Ewana, kot tudi dejstvo, da Chris za njim tako milo žaluje (četudi je odrešena življenja s podivjanim tiranom). Kar šepa v zgodbi, pa Davies obilno nadoknadi v kompoziciji svojih filmskih podob, v liričnih eksterierjih, ki podajajo naravi nekakšno mitsko, božansko razsežnost, in decentno osvetljenih interierjih, ki v svoji estetiki chiaroscura spominjajo na Rembrandtova platna. Ne glede na to, ali vam je njegova senzibiliteta blizu ali ne, ni mogoče zanikati, da je vsak Daviesov film estetski presežek.
Neznanka
V filmu Neznanka Jean-Pierra in Luca Dardenna gre za osupljiv lik, osupljiv zato, ker je tako etičen. To je mlada zdravnica Jenny (Adele Haenel), ki je iz občutka krivde (afriškemu dekletu, ki je zunaj delovnega časa zvonila pri vratih njene ambulante, ni odprla vrat, to dekle pa so naslednji dan našli mrtvo) zavrnila ponudbo za ugodno službo in prevzela ambulanto za reveže. Zelo hitro se njeno zdravniško delo tako pomeša s socialnim, da jo povsem posrka, še toliko bolj, ker obenem poskuša odkriti identiteto mrtvega dekleta in s tem njenega morilca. A ne gre samo za ta zdravniški lik, v filmih bratov Dardenne je zmeraj tako, da se s prav takšno temeljitostjo, s kakršno se oblikujejo liki, razkrivajo bolezenski simptomi druženega telesa.
