Ko je premierka Theresa May pred dnevi obiskala Indijo, zunanji minister Boris Johnson pa obenem odpovedal udeležbo na izrednem sestanku zunanjih ministrov EU o Trumpovi izvolitvi, je otoška vlada brez besed veliko povedala o tem, kdo bo – ali vsaj kdo misli, da bo – pomemben za Britanijo po brexitu. Težava je v tem, da gre za račune brez krčmarja, katerih podlaga so nekdanji največji globalni imperij (kje je že to!) in tako imenovani posebni odnosi z ZDA, ki so trenutno omejeni na odnose Donalda Trumpa z Nigelom Farageem, neuradnim britanskim odposlancem za laskanje Trumpovemu orjaškemu egu. Indijci niso bili prvi, ki so Britancem med obiskom njihove premierke povedali, da je (bila) Britanija zanje posebno pomembna kot most do Evrope. To velja tudi za druge članice (britanske) Skupnosti narodov, na katere London na veliko računa po brexitu. Pri tem pa niti ne razmišlja, da bi odpravil vizume za nebogate državljane nekdanjih britanskih kolonij. Eden izmed najboljših indijskih komentarjev obiska Mayeve je bil zelo zgovoren: »Tako malo lahko ponudi v zamenjavo za pobrexitski trgovinski sporazum z Indijo. Malo drugega kot klanjanje superbogatim Indijcem.« Nebogati Indijci pa so še vedno nedobrodošli. V Indiji niso pozabili, da so še pred štiridesetimi leti mlade Indijke, ki so prihajale na poroko z Indijci v Britaniji, na letališčih morale prestati poniževalni pregled deviškosti.
Johnsonov bojkot
Ko je bil Johnson novinar, je bil znan po tem, da je užalil veliko tujcev in da je kot dopisnik iz Bruslja pisal, kar je bilo glasba za ušesa evroskeptikov. Ni bilo nerazumno pričakovati, da bo kot zunanji minister nehal žaliti tujce in se bolj držal resnice. A jezik mu ne da miru. Večkrat je že žalil EU, s katero naj bi se njegova vlada čim bolj prijateljsko pogajala o brexitu. Se pa zna obrniti z vetrom. Pred Trumpovo izvolitvijo je rekel, da Trump nima nadzora nad svojim umom, po Trumpovi izvolitvi je kritikom v EU dejal, naj se nehajo cmeriti zaradi njegove izvolitve. Obenem je jasno pokazal, da je Amerika za Britanijo v bližnji prihodnosti pomembnejša od EU. Čeprav številni Britanci mislijo, da Britanija ravno zaradi Trumpove izvolitve EU potrebuje bolj, kot jo je kdaj prej, Johnson nadaljuje po svoje. Te dni je v intervjuju za češki časopis Hospodářské Noviny zavrnil idejo, da je svoboda gibanja eno od temeljnih načel EU. Dejal je, da so to oslarije. Johnson očitno ne pozna tretjega člena rimske pogodbe. V istem intervjuju je dejal, da bo Britanija zelo verjetno zapustila carinsko unijo EU, vseeno pa še vedno svobodno trgovala s članicami EU na skupnem trgu. Nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem je na britanski televiziji dejal, da Johsnon »govori reči, ki so intelektualno nemogoče in politično nedosegljive«.
Zafrkantski brexit in prošek
Johnson hoče, ali je vsaj hotel, s podporo brexitu postati premier, kot zunanjemu ministru pa mu služi za zafrkancijo. Celo ko govori o najbolj priljubljenem vinu v Britaniji, italijanskem prošeku. Italijanski minister za ekonomijo Carlo Calenda pravi, da ga je Johnson užalil, ko mu je med nedavnim srečanjem dejal, da si bo Italija želela svobodnega britanskega dostopa do skupnega trga EU, »ker ne bo želela izgubiti izvoza prošeka«. Johnsonu je odvrnil, da bo Italija pač prodala manj prošeka v eni državi, Britanija pa manj vsega v 27 državah. Nad tem bi se morali na Otoku resno zamisliti.
