Po strahotah druge svetovne vojne so se v Vukovarju grozote vojne pokazale v najstrašnejši obliki, kar smo jih videli na evropskih tleh. Za tri mesece so Vukovar povsem obkolile JLA in paravojaške skupine, dan in noč so ga obstreljevale z granatami in bombardirale. Med popolno obkolitvijo so se v njem borili slabo oboroženi vojaki in številni Vukovarčani, ki so morali običajno vsakdanje življenje zamenjati za blatne rove in dež granat, pod katerim se je lahko samo umiralo. Neki Vukovarčan je nekoč rekel, da je v Vukovarju v tistem času »samo nebo ostalo celo«. Uničeno je bilo vse, kar se je dalo uničiti: hiše, drevesa in ulice. Vse, razen ljudi, ki so objokovali umrle in še kar naprej branili svoje mesto in življenje.
Obkoljeni in ujeti so bili v Vukovarju številni civilisti, otroci, ženske in starci, veliko bolnih, nemočnih in odvisnih od pomoči drugih. Kot še nikoli v zgodovini vojskovanja so sovražnikove sile uničevale tudi bolnišnico, v kateri so istočasno v nemogočih razmerah operirali težko ranjene, rojevali so se otroci in umirali ranjeni v eksplozijah, tako da jim ni bilo več rešitve.
O vsakem od teh ljudi, ki so ostali ujeti in so branili svoje mesto, bi bilo mogoče pripovedovati zgodbe, napisati romane, posneti filme. O zdravnikih, bolničarkah, pekih, ki so pekli kruh, električarjih, ki so zagotavljali elektriko, in o novinarjih, ki so iz nevarnih kleti poročali o Vukovarju.
Po padcu Vukovarja pred natančno 25 leti so iz bolnišnice odpeljali ranjene in bolne, nato pa jih neusmiljeno likvidirali na območju, ki se imenuje Ovčara. V množični grobnici na Ovčari so našli 200 trupel ranjenih in bolnih, najmlajša žrtev je imela 15 let. Sanitetni material, zavoji in palice so dokaz brutalne usmrtitve nemočnih, ki bi morali biti po mednarodnih konvencijah zaščiteni, kot to velja za mestno bolnišnico, iz katere so jih odpeljali.
Na Ovčari so našli Sinišo Glavaševića, legendarnega vukovarskega radijskega novinarja, pa tudi njegovega kolega Branka Polovino in Jean-Michela Nicolierja, mladega Francoza, ki je prišel branit Vukovar.
V Vukovarju so našli največje množično grobišče po drugi svetovni vojni v Evropi, in sicer z 938 trupli, branitelji in civilisti, mnogi Vukovarčani, nekaj sto, pa so še naprej na seznamu izginulih. Njihovi starši, soproge, otroci jih še naprej iščejo, a upanja, da jih bodo kdaj našli, je malo.
Po padcu Vukovarja so v tem času pred 25 leti mnogo braniteljev in civilistov odpeljali v taborišča, večinoma v Srbijo, mnogo žensk je bilo posiljenih, nekatere otroke, povsem osivele, pa so našli v zakloniščih. Vsi, ki so živeli v obkoljenem mestu, so doživljali hude travme, ujetnike v taboriščih so nečloveško mučili, številne so v njih tudi pobili.
Vse trpljenje in grozote v Vukovarju v času obleganja, pa tudi po prihodu JLA in paravojaških sil v to mesto, so po svetu večinoma opazovali povsem brezbrižno kot ohromljeni. Mednarodna skupnost se je odzvala počasi in neučinkovito, tako da so poveljniki JLA prav v teh dneh leta 1991 pred kamerami ob vstopu v bolnišnico poniževali celo pripadnike mednarodnega Rdečega križa.
S pogledom v preteklost lahko rečemo, da bi s preprečitvijo zločina nad Vukovarjem preprečili tudi zločin v Srebrenici. Če bi vsi, od katerih se je pričakovalo, da vidijo, videli, kaj se dogaja v Vukovarju, se ne bi zgodil pokol v Srebrenici. Saj za zločine niso krivi narodi, ampak zločinci in zločinski umi, ki jih vodi smrt.
Do 15. januarja 1998 je bil Vukovar pod upravo mirovnih sil ZN, tedaj pa je spet prešel pod ustavnopravno ureditev Republike Hrvaške. Šele takrat je Hrvaška začela obnavljati to uničeno in opustošeno mesto.
Danes je Vukovar obnovljen, številni so se vrnili, ne pa vsi. Vukovarčani so po padcu Vukovarja v sovražnikove roke živeli v več kot 570 krajih po vsej Hrvaški in v tujini. Rane so se zacelile, živi se večinoma težko, brazgotine pa še vedno skelijo in bolijo. Spomini na dneve izgnanstva ne bledijo, saj so to spomini na bedo, bolečine, neprespane noči in nepopisno žalost.
Vsakega 18. novembra se v Vukovar zgrne na desettisoče ljudi iz vse Hrvaške. Prihajajo vsi tisti, ki se želijo pokloniti žrtvam, prihajajo hrvaški branitelji pa tudi mnogi politiki, prihajajo tako imenovani običajni ljudje, čeprav nihče njihovih bližnjih ni bil ubit, ranjen ali pogrešan. Od bolnišnice do pokopališča, nekaj kilometrov, hodijo v tišini in z mislimi na tiste, ki jih ni več. To je dan spominjanja, ki ga je razglasil hrvaški sabor, dan, na katerega se na Hrvaškem ne govori skoraj o ničemer drugem.
Samo malo naprej od Vukovarja, v bližini Tovarnika, ob srbsko-hrvaški meji, pa je te dni skupina beguncev poskušala priti na Hrvaško, da bi nadaljevala pot proti slovenski meji in potem naprej na Zahod. To spominja na skoraj potlačeno temo beguncev, boleče področje politike EU in odnosa do ljudi, ki bežijo pred vojno, smrtjo in vsake vrste bedo. Strah je vedno strah, smrt je smrt, ubijanje je ubijanje, vojna je vojna. Vojna je smrt, pred smrtjo ljudje bežijo in iščejo rešitev in pomoč. Kot v primeru Vukovarja pred 25 leti EU in svet v vsej svoji širini nimata pravega odgovora.
