Res je, o njej pripovedujem že sedem let. Hotela sem narediti trilogijo o tem, kaj je odraščanje, kako postaneš človek, a tudi o razumevanju razmerja med strastjo in delovanjem: kako živeti aktivno, konstruktivno, če pa smo ves čas podvrženi strastem. Naša generacija težko najde svoje mesto na svetu. Ne vemo, kdo smo, zakaj smo tukaj in kam gremo. Hkrati je ta eksistenčni element zame tesno povezan s političnim. Težko se vidimo v stari Evropi, v kateri je težko sanjati o skupni zgodbi. Pri devetnajstih sem ob branju Spinoze doživela pravi elektrošok in še danes je to zame najpomembnejša stvar, ko delam filme. Hočem, da bi občinstvo nehalo biti pasivno, da bi poskusilo razumeti mehanizme, ki delujejo v ozadju, žalostne strasti, ki Ano prizadenejo. To pomeni, da je treba vstopiti v vrtinec aktivnosti, razumeti, kaj je dobro in kaj slabo, ter razumeti, kaj nam da moč, da lahko ukrepamo.
Liki, kot je ona, so v filmih še danes prej izjema kot pravilo. Ženske v filmih še vedno najpogosteje igrajo vlogo vizualnega spektakla.Iz lika sem hotela vzeti vse elemente, povezane s spolom. Hotela sem govoriti o nečem univerzalnem, ne o fantu ali o dekletu. Hotela sem uniseks lik, Ana je več kot le reprezentacija »ženske kategorije«. Nisem hotela, da bi bila fantazija ali objekt poželenja, hotela sem, da bi bila aktivna, neodvisna od pogleda drugih. Odstranila sem torej vse kode ženske spolne privlačnosti. Ni mi šlo za spol, temveč za metafiziko stvari: kaj pomeni odrasti, imeti pomembna srečanja, ki te zgradijo takšnega, kot si, izkusiti stvari, ki te veselijo. Sicer pa golo človeško bitje ni seksualizirano. To se zgodi šele, ko je oblečeno, ker gre za uprizarjanje. V večini filmov ali reklam telo seksualizirajo tako, da ga oblečejo in idejo seksualnosti dramatično uprizorijo. Ko si gol, si bližje živali, naravnemu stanju stvari.
Kaj je bilo pri prvencu najtežje?Težko je bilo najti igralko za babico, ki ne bi imela plastične operacije in bi bila videti svoji starosti primerno, a hkrati ne bi imela alzheimerja. Zelo težko. Iskali smo jo na vse mogoče načine, celo z naključnimi vabili na avdicijo mimoidočih na pariških ulicah. Nato sem spoznala Claude Gensac in takoj videla, da je natančno takšna, kot je njen lik: ima zelo močno osebnost in z njo je nemogoče sodelovati. Tudi ona je o meni mislila, da sem zelo trmasta, tako da sva bili odličen par.
V filmu slišimo glasbo psihedelične pank skupine La Femme, ki se vanj odlično poda tako po svojem vizualnem slogu kot z glasbo.La Femme poslušam že od njihovih začetkov, njihovo pesem Sur la planche sem uporabila že v kratkem filmu. Njihova glasba je prišla v pravem trenutku, namreč, ko sem razmišljala o uniseks značaju Aninega lika. Med pisanjem sem poslušala njihov album in se zaljubila v njihovo energijo, všeč so mi njihov humor, neskladnost in energija.
Lahko poveste kaj o svojem delu v vojski?Prvič sem šla za dve leti, pri devetnajstih. To je bila res močna izkušnja, spoznala sem ljudi, ki jih drugače ne bi nikoli, ljudi, ki niso znali brati in pisati, a vseeno je med nami nastala nekakšna povezanost. Postali smo soborci. Ko si vojak, moraš ubogati in storiti tisto, kar je nekdo odločil. Nisi več ti, si le vojak kot vsi drugi. Za dušo je to lahko zelo sproščujoče. Si le še učinkovito telo, veš, kaj moraš narediti, ni več eksistencialnih dilem.
Potem sem šla študirat film v Belgijo, a pred tremi leti sem se vrnila v vojsko, da bi postala oficirka, in doživela še drugo plat. Ko postaneš oficir, si odgovoren za trideset drugih. Trenirajo te za vojno, odgovornost imaš – nič več počitnic za dušo. Vojska je mikrodružba, ki združi ljudi iz zelo različnih družbenih ozadij. Moj naslednji film bo o tujski legiji, posebni elitni enoti francoske vojske, ki jo sestavljajo le moški z vsega sveta.
