Mirjana Karanović v filmu Dobra žena režira samo sebe. Njena Milena je zares dobra žena – skrbna mati trem otrokom, ljubeča žena pozornemu možu, duša in srce udobne družinske hiše v predmestju Beograda. Ženska stare šole, ki je popolnoma ponotranjila svojo vlogo čuvarke domačega ognjišča in je najbrž pogledala vstran marsikdaj, ko bi si bilo treba stvari ogledati pobliže. Potem pa nekega dne na zgledno popleskani fasadi idilične družine zazeva globoka razpoka: Milena med pospravljanjem naleti na videokaseto, na kateri najde posnetek svojega moža, ki se med bosansko vojno kruto znaša nad vojnimi ujetniki. Zdaj se mora odločiti, kaj bo s tem odkritjem storila: bo kljub jasnemu dokazu o moževih zločinih še naprej igrala svojo pasivno vlogo ali bo končno dvignila glas?
Dobra žena je za prvenec presenetljivo zrelo, suvereno zrežirano delo, v katerim ni ničesar preveč in ničesar premalo, vse je jasno in stoji natanko tam, kjer mora biti. Preprost, nepretenciozen film, pripovedovan izključno z Milenine perspektive. Za dodaten dramski zaplet film poskrbi z likom od očeta odtujene hčerke, politično angažirane aktivistke proti vojnim zločinom, in z Mileninim drugim šokantnim spoznanjem: na rutinskem zdravniškem pregledu odkrijejo, da ima raka. Njena bolezen postane pomenljiva preizkušnja, test, na katerem zdaj tudi pred njenimi lastnimi očmi mož pade, obenem pa je trenutek, ko se Milena uleže na operacijsko mizo, odlična metafora tistega, kar malo prej naredi z videokaseto: Milena se vendarle odloči, da je treba maligno tvorbo odstraniti, še preden metastazira in jo živo pogoltne.
Drugačna bitka s časom pa se odvija v Bolgariji. Film Slava Kristine Grozeve in Petra Valčanova je znamka ure na zapestju Tzanka, železničarskega delavca, ki nekega jutra na svojem obhodu proge odkrije kup bankovcev. O svojem odkritju obvesti policijo, a izkaže se, da je njegova naivna poštenost v državi, ki jo razjeda korupcija, lahko le izgovor za še več korupcije. Ministrstvo namreč v njem vidi odlično priložnost, da se opere obtožb o prikrivanju kraj zaposlenih, zato se nameni uprizoriti pravo PR-farso in Tzanka povzdigniti v provizoričnega junaka. Glavna režiserka te šarade je navita, brezbrižna, bolestno ambiciozna piarovka Julia, ki Tzanku med predajo priznanja sname njegovo uro in mu »za nagrado« natakne novo digitalno uro, staro pa malomarno založi neznano kam.
Toda Tzanko je odločen, da uro dobi nazaj, na poti njegovih prizadevanj pa se razpira podoba Bolgarije, razklane na podeželje, kjer ljudi še vedno odlikuje nekakšna naivna dobrota, čas pa še vedno teče počasi in v skladu z naravnimi ritmi, ter mesto, ki hiti v neusmiljenem zahodnjaškem tempu, ljudi pa žene sla po moči, uspehu in denarju. Razlika je, kot reče Tzanko, v miselnosti: če je njemu pomembno le to, da zajcem pravočasno prinese svežo vodo, je Julia dobesedno sužnja odtekajočega časa (delovnega, dnevnega, biološkega), ki jo vse bolj razčlovečuje. Režiserski duo z gibko kamero in montažo prepleta življenji protagonistov in v grobo naturalističnem slogu izriše parabolo sodobne Bolgarije (ali pa, najbrž, katere koli države v tranziciji), ki je z eno nogo še trdno zakoreninjena v starem, z drugo pa brezvestno gazi po svetu, ki mu ni dorasla.
Izjemni gospod Erdmann
Ali imate pri filmu radi sporočila? No, tu jih je kar nekaj. O tem, kako odtujena in razosebljena je sodobna družina, saj hoče oče poseči v hčerino življenje prav in samo zato, da bi jo malo počlovečil. Ali o tem, kakšne človeške robote proizvaja današnji kapitalizem. Ali o neokolonialističnem poslovanju korporacij v deželah, kot je Romunija, kjer jim gre na roko lokalna kompradorska elita. Ali bolj »filozofsko« sporočilo o življenju, ki, bolj ko hiti naprej, zamuja. V filmu Toni Erdmann nemške režiserke Maren Ade bi lahko našli še več drugih »sporočil«, še huje, lahko bi zabredli v pravcati interpretacijski delirij, a bi vseeno zgrešili njegovo posebnost in edinstvenost. Ta je prav v tem, da v njem res lahko najdemo vsa ta (in še druga) »sporočila«, toda film se v njih ne izčrpa. Preprosto zato, ker je narejen tako, da v njem šele odkrivamo neki svet, pa naj se nam zdi še tako znan.
Je pa za to potreben tudi neki tak osupljiv lik, kot je gospod Winfried Conradi (Peter Simonischek), upokojeni učitelj glasbe in ločenec, ki na začetku prestraši poštarja, potem bolj kot svojo mater šokira gledalca s pripombo, da tudi njej še ni dal smrtne injekcije, zakaj bi jo potem dal svojemu staremu psu, in se na rojstnodnevni zabavi svoje hčerke pri njeni materi pojavi našemljen v zombija. A naj je videti še takšen šaljivec, je gospod Winfried vendarle predvsem nietzschejanski lik. Po Nietzscheju je namreč resnično sodoben tisti, ki se ne ujema povsem s svojim časom, niti se ne prilagaja njegovim zahtevam in je zato neaktualen. Toda prav zaradi tega odmika in tega anahronizma je bolj kot drugi sposoben zaznati in zapopasti svoj čas. In Winfried je čisti primer anahronizma. Kaj pa je lahko bolj anahronistično kot to, če danes nekoga, ki je tako smrtno resno predan služenju podjetju, kot je Winfriedova hčerka Ines, nekdo nadleguje z vprašanjem, ali je sploh še človek, in povrhu, ali je srečen. »Stari« pač ne ve, da danes v podjetju zlahka postaneš odvečen. Kar on misli, da je človeško, je že zastarelo; danes je človeško to, kar lahko postane odvečno.
Winfried nato hčerko (Sandra Hüller) preseneti v Bukarešti, kjer je svetovalka pri nekem nemško-romunskem poslu. Ines, obkrožena s poslovneži, ga sprva sicer spregleda, a ga potem ne poskuša zatajiti, le njegov obisk jemlje kot še eno nalogo. Videti je tako poslovna in hladno racionalna, kot je njen oče v družbi z njenim šefom in drugimi sodelavci klovnovski (še posebno rad si pred vsemi snema in natika zobno protezo). Predstavi se kot veleposlanik Erdmann. Kočljivih očetovih nastopov je še kar nekaj, tako da Ines ne preostane drugega, kot da se s svojim očetom začne družiti kot z gospodom Erdmannom. Kar jo res spremeni, vendar tako, da postane še bolj ista: v prizoru, kjer ji oče na obisku pri romunski družini reče, naj kaj zapoje, to stori s tolikšno srditostjo in obenem tako dobro, kakor zna biti odločna in neizprosna v svojem delu za podjetje in kakor sama vse bolj postaja puščava. In še bolj v tistem, v katerem popolnoma gola sprejema svoje goste tako, kot da je to povsem samoumevno za druženje, na katerem naj bi sodelavci krepili medsebojne odnose. Gospod Winfried je torej le opravil svojo vlogo anahronističnega lika ali človeka kot zombija, ki nam pomaga videti in zapopasti naš čas.
