Iz magnetogramov razprav na sejah ustavne komisije je razvidno, da je večino zagovornikov ustavnih sprememb vodil strah pred privatizacijo vodnih virov in privatizacijo vodooskrbe, ki v kontekstu globalne neoliberalne politike grozi, da se bodo vodnih virov polastile multinacionalke in bodo vodo kot javno dobrino začele tržiti kot blago. Sam sem sicer prepričan, da tako Ustava Republike Slovenije kot tudi zakon o vodah že danes in v prihodnosti zagotavljata prepričljivo varstvo pred privatizacijo vodnih virov in pred tem, da bi oskrba z vodo postala tržna in komercialna dejavnost, pa vendarle kakšna dodatna varovalka ne bi bila odveč. Odvisno od tega, kako je zapisana v ustavi.

Trdno sem prepričan, da je predlog ustavnega zakona, ki vpisuje pravico do vode v ustavo, zgrešil svoj osnovni namen, da v nekaterih formulacijah celo spodkopava že doseženi primat pravice rabe voda za javno oskrbo nad vsemi drugimi vrstami rabe in da bo povzročil danes še ne povsem predvidljive posledice, ki jih prinaša prenos pristojnosti za oskrbo z vodo z občin na državo. Prav paradoksalno, v globalnem kontekstu se namreč šteje, da je med vsemi drugimi zlorabami, ki jih prinaša privatizacija voda, prav razlastitev avtonomnih in samoupravnih lokalnih skupnosti od skupnega zagotavljanja oskrbe z vodo ena od možnih oblik zanikanja človekove pravice do pitne vode.

Nobenega dvoma ni, da je resolucija ZN o pravici do pitne vode in sanitarij (torej tudi odvajanja in čiščenja odpadnih voda) iz leta 2010 pomemben dosežek v razmerah, ko skoraj milijarda ljudi trpi za pomanjkanjem vode, skoraj tri milijarde ljudi pa živi v neurejenih in zdravje ogrožajočih sanitarnih razmerah. Toda voda je mnogo več kot »samo« človekova pravica, je neizogiben pogoj življenja samega, torej ne samo človeškega, zato je ključno vprašanje naslednje: če je voda človekova pravica, kaj je torej s pravicami vseh drugih živih bitij? Najmanj, kar lahko rečemo, je, da retorika človekovih pravic zanemarja »ekosistemske storitve« voda, ki so širše od zadovoljevanja človekovih potreb. In kar je znova paradoksalno: v določenih družbenih razmerah pravica do vode lahko spodbuja takšen družbeni razvoj in s tem potrebe po vodi, ki ekosistemsko niso vzdržne in zato dodatno poslabšajo oskrbo z vodo.

Če preberemo osnutek ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave RS skozi ekosistemsko prizmo vode, ki omogoča življenje, bomo hitro opazili nekatere resne pomanjkljivosti in napake.

Prvič: v drugem odstavku so vodni viri opredeljeni kot javno dobro v upravljanju države. Značilno je, da je izpuščena sintagma »naravno javno dobro«, torej opuščajo opredelitev vodnih virov (in voda nasploh) prav z vidika njihove ekosistemske funkcije in dejstva, da voda ni človekov proizvod, ampak nekaj, kar človeku in vsemu drugemu živemu svetu omogoča življenje. Vodo kot naravno dobrino »antropologizirajo« in naredijo prosto razpoložljivo za človeka.

Drugič: tretji odstavek pravi, da »vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago«. Iz te določbe lahko povsem nedvoumno sklepamo, da so vodni viri, ki niso prednostno in trajnostno namenjeni javni oskrbi z vodo, lahko tržno blago. Vprašanje je, kaj zakonodajalec sploh razume s pojmom vodni vir. Vodni viri so pravzaprav »zaloge vode« na površini (reke, potoki, jezera…) in pod zemljo (vodonosniki) in ti nikoli ne bi smeli biti tržno blago, tudi če nikoli ne bodo namenjeni oskrbi s pitno vodo. Seveda pa se lahko voda iz teh virov, če niso namenjeni oskrbi z vodo, uporablja kot tržno blago v skladu z vodnim dovoljenjem ali koncesijo.

V tem smislu je določba 2. odstavka 108. člena zakona o vodah bistveno bolj restriktivna, saj preprosto pove, da ima »posebna raba vode za oskrbo s pitno vodo prednost pred rabo vode za druge namene«, še posebno če jo beremo skupaj s 109. členom taistega zakona, da se druge oblike posebne rabe lahko »prepovedo ali omejijo, če bi znatno ovirale splošno rabo ali oskrbo s pitno vodo«. Če želimo imeti trajno zagotovljene vire za oskrbo s pitno vodo, je treba zagotoviti, da je vsak vodni vir potencialno ali v določenih okoliščinah lahko namenjen za javno oskrbo z vodo, zato je v predlogu ustavnega zakona delitev na vodne vire, ki so namenjeni za oskrbo z vodo, in na tiste, ki to niso, nesmiselna in škodljiva.

Tretjič: četrti odstavek prinaša najzagonetnejšo določbo, in sicer: »Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država prek samoupravnih lokalnih skupnosti, neposredno in neprofitno.« Glede na to, da so, sodeč po magnetogramu, to določbo oblikovali ustavni pravniki, sem se znašel pred vprašanjem: ali je moje znanje slovenskega jezika pomanjkljivo ali pa ne razumem razmejitve med državno in lokalno samoupravo. Obstaja pa tudi tretja možnost, da je namreč ta določba nasilje tako nad ustavo kot tudi nad slovenskim jezikom.

Če privzamemo, da lokalna samouprava ni del državne uprave in da lokalne skupnosti opravljajo naloge, ki se nanašajo na lokalno skupnost in njene izvirne pristojnosti, je jasno, da lahko država prek samoupravnih lokalnih skupnosti izvaja oskrbo z vodo samo posredno in nikakor ne neposredno. Neposredno bi država to javno službo lahko izvajala prek upravnih enot oziroma prek tako ali drugače organiziranega državnega podjetja ali podjetij za vodooskrbo.

Predlagatelji sprememb so tudi sicer zagotavljali, da se »na terenu« ne bo nič spremenilo. Kako? Najmanj, kar si predstavljam, je, da bo treba spremeniti zakon o lokalni samoupravi in oskrbo z vodo prenesti iz izvirnih pristojnosti v prenesene pristojnosti občin. Hkrati bo treba spremeniti vse občinske statute in celo vrsto drugih občinskih aktov, da bi jih prilagodili novim razmeram. Na državni ravni bo verjetno treba sprejeti povsem nov zakon o državnem zagotavljanju oskrbe z vodo in v njem urediti številne ekonomske, tehnične in organizacijsko-upravljalske podrobnosti oskrbe z vodo. Navsezadnje bo treba nazaj na državo prenesti tudi vsa vodna dovoljenja, ki jih imajo občine oziroma podjetja za javno oskrbo z vodo. Skratka, že tako podhranjena občinska in državna uprava se bo v naslednjih letih soočila z ogromnim birokratsko-administrativnim delom prilagajanja normativnih aktov novi ustavnopravni realnosti in pri tem upala, da bo voda še vedno tekla iz pip.

Toda najhujši greh je nekje drugje. Čeprav resolucija ZN iz leta 2010 govori o pravici do pitne vode in sanitarij kot človekovi pravici, nikomur v ustavni komisiji ni prišlo na misel, da bi tudi pravico do sanitarij, torej do odvajanja in čiščenja odpadnih voda, zapisali v ustavo. Tako bomo po spremembi Ustave RS imeli oskrbo z vodo, ki jo zagotavlja država, odvajanje in čiščenje odpadnih voda pa bo še naprej ostalo v izvirni pristojnosti občin.

Nekateri avtorji, ki se ukvarjajo z družbeno-ekološkimi vidiki oskrbe z vodo, govorijo, da je ta »emblem državljanstva«, da urejena oskrba z vodo reprezentira sodobno državo, medtem ko odpadne vode očitno nimajo takšne simbolne vrednosti in ostajajo v pristojnosti lokalnih skupnosti. Problem je toliko bolj zapleten, ker praviloma podjetja, ki zagotavljajo oskrbo z vodo, obenem zagotavljajo tudi odvajanje in čiščenje odpadnih voda. Ne vemo natančno, kako se ti dve dejavnosti znotraj takšnih podjetij prepletata, tehnično-organizacijsko in finančno, zato je tudi težko napovedati probleme, s katerimi se bodo podjetja soočala, in kako jih bodo reševala. Dejstvo je, da slovenska okoljska in vodna zakonodaja zapoveduje, da je vso uporabljeno vodo treba vrniti nazaj v naravo v takšnem stanju, da ne onesnažuje okolja, predvsem pa ne vodnih virov in kakovosti voda v okolju. Ločitev na državno pristojnost zagotavljanja oskrbe z vodo in lokalno pristojnost čiščenja odpadnih voda gotovo ne bo pripomogla k sklenjenemu vodnemu krogu zajemanja, uporabe, čiščenja in vračanja vode v vodno okolje.

Obstoječi sistem oskrbe s pitno vodo je razmeroma robusten in stabilen, čeprav ne brez nekaterih problemov, vendar gotovo ni problem številka ena na področju upravljanja voda. Srečni bomo lahko, če jo bomo ob teh spremembah odnesli samo z nekoliko večjim številom neplačanih računov za dobavljeno vodo, saj človekove pravice ni mogoče odklopiti.

Dr. Pavel Gantar je nekdanji minister za okolje (1994–2000).